Tokrat pa prav poseben članek ... ROADTRIP skozi oči naše Elvedine. Uživajte v branju.
Bil je večer, z Elviso sva že precej utrujeni po napornem dnevu omagali na kavču, najini hčerki sta še vedno neutrudno skakali okrog. Spogledali sva se in točno vedeli, kaj misliva. »Ja, potrebujemo en vikend na off, brez otrok, brez partnerjev, samo me tri!« Že naslednji trenutek je zvonilo v telefonu, ko sem Azri naznanila našo idejo, seveda je bila za, le še destinacijo smo morale izbrati.
In takrat se mi ni niti sanjalo, da bo moja sestra oddala prijavnico za Roadtrip. Z Azro nisva vedeli nič. Bil je ponedeljek, ko sem prejela klic, da smo izbrane v ožji krog izbora. Nič mi ni bilo jasno, kakšen roadtrip sploh? Elvisa mi je po začetni evforiji vse razložila in dogovorile smo se, da se z Azro odpraviva na sestanek v Ljubljano, v tem času je Elvisa uživala na zasluženem dopustu.
V Ljubljani, v medijski hiši Media 24, nas je pričakala simpatična Tadeja. Takoj smo se ujele, pogovor je kar stekel. Ko sva se z Azro vozili domov, sva obe imeli res prijeten občutek, pa vendar se nisva želeli preveč veseliti. Ta oddih smo vse tri res potrebovale in res smo si ga želele. Vse tri smo že mame in na oddihu brez otrok sploh še nismo bile. Zvenelo je sanjsko, da bi lahko bile same, napolnile baterije, se smejale in uživale v družbi druga druge.
In res. Dovolj močno smo si želele in cel teden stiskale pesti, želja se nam je uresničila. Tadeja nam je po telefonu sporočila, da smo izbrane. Wau, kakšen občutek in kakšna sreča. Sledilo je sladko pakiranje in priprava. Vsi naši domači so bili tako veseli za nas, da so priskočili na pomoč in se organizirali za varstvo otrok.
Preden vam zaupam, kam nas je popeljal Roadtrip in kaj vse smo doživele, naj vam na kratko predstavim naš trio.
Sem Elvedina, najmlajša in zagotovo najbolj glasna. V našem triu sem tista, ki velja za »ta brihtno«. Karkoli potrebujeta Azra in Elvisa me bosta vedno poklicali, pa naj bo to nasvet za dober »outfit« ali pomoč pri pisanju kakšne vloge. In ravno to me je najbolj presenetilo. Prijavnico je oddala Elvisa, ki je moja sestra. Kadarkoli potrebuje kakšno napisano besedilo, ji ga pripravim jaz. Sedaj pa je sama spesnila našo zgodbo o prijateljstvu. Elvisa je med neznanci umirjena in tiha, med nami prijatelji pa vedno razigrana in zgovorna. Vedno premišljena, a hkrati tudi velik flegmatik, iz njenih ust največkrat slišiš: »Kar bo, bo!«. Azra je v našem triu najbolj modra, najstarejša in polna izkušenj. Pa vendar tako zabavna in preprosta, da je druženje z njo vedno prava dogodivščina. Poznamo se že celo življenje. In računam, da tako tudi ostane. Malo je prijateljev, s katerimi doživiš vse pomembne mejnike, prve ljubezni, poroko, rojstvo otrok.
Naj se naša dogodivščina začne! Spakirale smo kovčke in se z veliko mero dobre volje odpravile v Ljubljano. Pričakala nas je Tadeja in pa dva vrhunska jeklena konjička. Sedle smo v Seat Ateco in se odpeljale prvi destinaciji naproti. Azra in Elvisa sta mi prepustili vožnjo in res sem bila zadovoljna. Vožnja takšnega avtomobila je pravi užitek, seveda šele po tem, ko sem ugotovila, kam naj pospravim levo nogo pri avtomatiku (smeh). Prvo kavo smo spile na najlepši destinaciji v Ljubljani, sedle smo na vrh Nebotičnika in občudovale kukanje sonca izza oblakov. Elvisa in Azra se obe bojita višine, a sta vseeno uživali v čudovitem pogledu na ljubljanski grad. Niti sanjali nista, da bosta že čez dobro uro precej višje v zraku.
Zavile smo proti letališču Jožeta Pučnika in ugibale, kaj bomo tu počele. Roadtrip nas je ponesel visoko v nebo na panoramski let. Kako lepo! Pilot je poskrbel za udobno vožnjo in udoben pristanek, pa vendar je Azro zagrabil strah. Držale smo se za roke in skupaj premagovale strah pred višino. Neprecenljiva izkušnja prijateljstva.
Ko smo ponovno stopile na trdna tla, smo bile bogatejše za eno izkušnjo in pripravljene na vse, kar je prinašal dan. Poleg zvestih Seatovih konjičkov nas je napoti spremljalo še nekaj, kar je poskrbelo za ravno pravšnjo osvežitev. Sladkosnede, kot smo, smo uživale ob ravno prav sladki in osvežujoči pijači Botanica.
Med vožnjo smo navile glasbo in uživale v tem, da smo prvič skupaj same na izletu. In kako so se nam zasvetile oči, ko smo prispele pred butični hotel Atlantida v Rogaški Slatini. Sprejela nas je Mojca, vodja marketinga, o kateri lahko pišem samo v superlativih. Kako prijazna, profesionalna, a hkrati tako dostopna ženska. Nazdravile smo ob vrhunski penini dobrodošlice in se v trenutku zaklepetale.
Elvisa je sicer že komaj čakala naslednjo dejavnost. Namig, kam gremo, nas je čakal v paketomatu Pošte Slovenije. Kako domiselno! Ob odpiranju paketa smo se počutile, kot da praznujemo rojstni dan. Podkev, skrita v paketu, nam je razkrila, kaj nas čaka. V Rogatcu smo si ogledale še največji muzej na prostem in ponovno smo bile osuple nad gostoljubjem. Postregli so nas s skutno pito, domačim sokom in kavo. Kar je mene posebej razveselilo pa so šopki, ki smo jih dobile. Skrbno nabrane cvetlice z domačega vrta. Ni ga tako lepega šopka, ki bi ga lahko kupil v cvetličarni, kot šopek, ki ga narediš sam. Hvaležna sem, da sem bila del tega roadtripa tudi zato, ker sem se spomnila, kako pomembno je, da si vzamemo čas drug za drugega, kako pomembne so malenkosti. Dan danes ljudje velikokrat nadomeščamo svojo prisotnost z darilci, igračami … A ni ga darila, ki ga lahko nadomesti skupni čas.
Šopki so bili všeč tudi konjem v konjeniškem društvu, zato smo jih morale kar hitro pospraviti na varno. Konji veljajo za terapevtske živali in to je tisto, kar smo potrebovale. Umirile smo se, se sprostile in prebudile svojo otroško plat. Kako prijetno preživet čas! Slastni večerji in druženju je sledilo kopanje in savnanje v Wellnessu hotela Atlantida. Po vročem dnevu je osvežitev v bazenu še kako prijala. Ni manjkalo smeha in zabave, niti, ko smo v udobnih posteljah hotelske sobe klepetale pozno v noč, dokler nas ni premagala utrujenost.
Dobro jutro v nov čudovit dan smo si voščile, spakirale, se odpravile na zajtrk in skušale radovedno ugotoviti kam gremo danes. Tadeja se ni pustila zavesti, čisto nič nam ni izdala. Smo pa zato več izvedele na Paketomatu pošte Slovenije, kjer nas je pričakal drug namig. Rešiti smo morale rebus in s skupnimi močmi nam je uspelo. Naše potovanje se je nadaljevalo na destinacijo, ki sem jo jaz želela obiskati že dolgo. O Treh lučkah je bilo vedno slišati in prebrati samo dobro, kar smo se v naslednjem dnevu prepričale tudi same. Počutile smo se kot kraljice, ko smo vstopile v na novo narejen apartma. Visoki stropi, skrbno izbran dekor, vinski hladilnik, čudovit razgled. Bere se sanjsko in tako je tudi bilo. Kmalu smo nazdravljale s koktejli v neskončnem bazenu in uživale v miru in tišini.
Tako čudovit pogled na vinske trte, Krško v ozadju, da smo kar morale narediti stotine fotografij. Še dobro, da smo imele čas (smeh). Kdaj smo sploh imele nazadnje čas, da bi se v miru uredile, si nadele ličila, uredile frizuro in se lepo oblekle? Mame boste razumele, da so takšni trenutki prava redkost. Ko že nismo mislile, da je lahko sploh še boljše, nas je navdušila 6 hodna večerja. Ustrežljivo in profesionalno osebje Treh Lučk je poskrbelo, da smo se počutile več kot odlično. Brbončice smo razvajale z dobrimi okusi, ki so se kar povezovali v perfektno celoto in dobro vinsko spremljavo.
In še nekaj nam je uspelo na tem roadtripu … Uspelo nam je presenetiti Elviso, ki vedno preseneča vse okrog nas. Pripravili smo ji knjigo z mislimi vseh njenih bližnjih. Namesto sladice je v roke dobila knjigico. Najprej ji ni bilo nič jasno, potem pa so njen obraz preplavile solze ganjenosti. Ko ji bo hudo in bo na njenem nebu kakšen oblak, bo lahko odprla knjigo in videla, da za njo stoji vojska ljudi in smo tu, za karkoli in kadarkoli. Brez Tadeje tega presenečanja ne bi mogle izpeljati tako dobro, tako, da se ji iskreno zahvaljujemo za pomoč pri organizaciji.
In ko smo že pri organizaciji, je bil dobro organiziran tudi naš zadnji dan. Sproščenemu sprehodu v Kostanjevici na Krki je sledil ogled čudovite jame, še kosilo smo pojedle in se odpravile domov k svojim najbližjim - vesele in srečne, neskončno hvaležne, da smo bile izbrane prav me in da smo imele priložnost v tako kratkem času doživeti tako veliko lepih stvari in prevoziti našo lepo domovino.
To je izkušnja, za katero bi lahko rekla, da se človeku lahko zgodi samo enkrat v življenju in če se zdaj sprašujete, če bi to ponovile? Seveda! Ponovile bi vsako leto, a vemo, da bo naslednje leto priložnost dana trem drugim prijateljem, zato bomo me, kot smo sklenile dogovor, skušale iz tega narediti tradicijo in se enkrat na leto odpraviti na krajši oddih, ko bomo lahko same.
Roadtrip nas je opomnil kako vredno je naše prijateljstvo in kako ga moramo negovati še naprej. Hvala čisto vsem sponzorjem, ki omogočate takšna doživetja in hvala naši Tadeji, ki je poskrbela in ves čas preverjala, da se počutimo dobro in da se veliko smejimo. Roadtrip, hvala za nepozabno izkušnjo, o kateri bodo poslušali še naši vnuki.
