Če vzamemo v roke knjigo Epidemije srednjega veka, ki jo je napisal J.F.C. Hecker (1795-1850), bomo lahko prebrali, da je osamljen samostan v Franciji v preteklosti zajel prav presenetljiv primer množične histerije.
Lepega dne je ena od nun začela mijavkati kot mačka, žival, ki je v katolištvu sicer tesno povezana s hudičem. Kmalu so začele mijavkati tudi druge nune v njeni družbi. Včasih je skupno mijavkanje trajalo celo več ur.
Da bi obvladali razmere v samostanu, so pripeljali vojake in jih zadolžili za bičanje in pretepanje nun, dokler niso te obljubile, da bodo prenehale z mijavkanjem.
Podoben primer se je zgodil tudi v Nemčiji v 15. stoletju, ko so nune začele grizljati druga drugo. Ko se je novica o zanimivem dogajanju razširila, so se s podobnimi težavami začeli soočati tudi drugi samostani na območju.
Kmalu se je epidemija grizenja razširila vse do Nizozemske in Rima. Noben ni ponudil razlage, zakaj se to dogaja. Iz zgodovinskih poročil je razvidno, da je grizenje sčasoma prenehalo zaradi izčrpanosti nun.
Nenavadno vedenje v obeh primerih se na splošno pripisuje močni veri v nadnaravno v tistem obdobju, poleg tega pa tudi dejstvu, da so družine mnoge ženske prisilile v samostane, da bi živele način življenja, ki je od njih zahteval celibat, revščino in težko fizično delo. Nič čudnega zato ni, da so bile še posebej dovzetne za množično histerijo.
