Vsako izmed kuhališč ima določene prednosti in slabosti. Plinska kuhališča so iz kovine (nerjavna pločevina) ali steklokeramike, električna pa skoraj izključno iz steklokeramike, ki ima veliko toplotno odpornost in omogoča zelo preprosto čiščenje. Le ob grobih udarcih lahko steklene površine tudi počijo ali se zlomijo. Steklokeramika zahteva sprotno čiščenje, kar je v primerjavi s težavnim odstranjevanjem zastarane in zasušene umazanije daleč najpreprostejše.
Plinski gorilnik
Plin je cenjen predvsem zaradi preproste uporabe, vklop in izklop delujeta v trenutku, brez zamika, prav tako uravnavanje toplote (z uravnavanjem plamena). Prav zaradi teh lastnosti plin uporabljajo tudi vsi veliki kuharski mojstri. Na plinu lahko uporabljamo skoraj vse vrste posode, ne glede na obliko, dimenzije in material.
Pri vzdrževanju higiene v kuhinji je plin precej manj prijazen. Zaradi vgrajenih gorilnikov je čiščenje kuhalnih površin, tudi steklokeramičnih, bolj zapleteno kot pri elektriki, še posebej zamudno in nerodno je čiščenje gorilnikov in nosilcev posode.
Z vidika stroškov je kuhanje s plinom ne glede na to, ali smo priključeni na zemeljski plin ali uporabljamo plinsko jeklenko, bolj gospodarno od kuhanja z elektriko, čeprav so zaradi kuhanja na odprtem ognju izgube energije znatne. Tudi cene kuhališč so zmerne.
Klasična steklokeramična kuhališča
Značilno za to vrsto kuhališč je počasno segrevanje in počasno ohlajanje, počasen je tudi odziv na uravnavanje toplote ter posledično velike izgube energije. Ko kupujemo kuhalno ploščo, bodimo pozorni na dimenzije kuhalnih mest; modeli, ki ponujajo po eno ali celo dve razširitvi kuhalnega mesta, pripomorejo k boljšemu izkoristku energije.
Posoda, ki jo uporabljamo, naj ima debelo, ravno dno, da ne prihaja do izgub energije. Zaradi vročih površin je pri tej vrsti kuhališč precej zahtevno tudi čiščenje. Ko hrana prekipi, je najbolje površino takoj očistiti, preden se zaradi visokih temperatur ostanki zažgejo.
