Z njim je vztrajala več kot polovico poti, z odločnostjo in srčnostjo pa je nekaj premaknila tudi v Dionovem srcu, da si je nikoli več ni želel zapustiti. Toda preden je lahko zagotovil vse potrebno za selitev psičke na Škotsko, kjer je takrat živel z ženo Lucjo (danes živita v Franciji), je Gobi v enem od prostranih kitajskih mest preprosto izginila. Njeno iskanje je bilo podobno iskanju šivanke v senu, a s pomočjo neznancev in ob podpori ljudi z vsega sveta mu je uspelo. To je bilo snidenje, ki ga ne bo nikoli pozabil.
Sebi in svetu je dokazal, da so čudeži mogoči, in zgodba o tem je pred tremi leti zaokrožila po svetu. Spremenila je Dionovo življenje, zato jo zdaj širi med ljudmi, zapisal jo je tudi v knjigi Kje si Gobi, ki je te dni izšla v Sloveniji. Predstavil jo bo skupaj z Gobi, nato pa bosta za zabavo tekla še na rekreativnem delu Ljubljanskega maratona, nam je povedal v telefonskem pogovoru, medtem ko se je z ženo in psičko sprehajal ob morju v hrvaškem Lovranu, kjer je te dni knjiga prav tako izšla. »Nikoli si ne bi mogel misliti, kaj vse bom doživel; in to vse zaradi kosmatega rjavega trebuščka. Doživel sem strah, kakršnega dotlej nisem poznal, doživel sem obup in soočil sem se s smrtjo. A to še ni vse, ta psiček me je večplastno spremenil in zdi se mi, da to šele zdaj razumem. Vsega mogoče nikoli ne bom razumel,« je med drugim zapisal v knjigi.
Lani ste se iz Škotske preselili v francoski Chamonix. Kako to?
To je krasen predel Francije, zelo primeren za treninge, oba z ženo Lucjo se namreč ukvarjava s tekom. Vsekakor so pogoji veliko boljši kot na Škotskem. Po petih letih sva se naveličala turobnega škotskega vremena, zato sva se preselila.
Z vama se je seveda preselila tudi Gobi. Kako je danes?
Gobi je odlično, rada ima novo življenje. Vsak dan se zabava, obožuje avanture, rada srečuje ljudi in svoje oboževalce. Mislim, da ima na skrivaj rada vso to pozornost okoli sebe. Ne nazadnje je ona zvezda, ne jaz. Pogosto rečem, da je obema za vedno spremenila življenje. Neverjetno je, kam vse naju povabijo. Celo v Slovenijo prideva. (smeh)
Vaša knjiga se s prihodom v Združeno kraljestvo konča. Takrat, pravite, se je za oba začelo novo življenje.
Gobi se je zelo hitro navadila na najin dom in se razvadila. Spi na postelji, je hitro hrano, mislim, da se zdaj pod nobenim pogojem ne bi več vrnila v puščavo. (smeh) Imava tudi mačko Laro, zato naju je malo skrbelo, kako bosta prenesli druga drugo, k sreči sta se dobro sporazumeli, celo hrano si delita.
Bi si kdaj mislili, da se vam med tekom lahko zgodi tako čudovita izkušnja, kot se vam je z Gobi?
Nikoli v milijon letih! Zgodba je tako edinstvena, ker je resnična, česa takega si ne moreš izmisliti.
Ko se vam je na teku pridružila, niste bili ravno navdušeni, da si vas je izbrala. Zakaj, mislite, se ni odločila za kakšnega vašega sotekmovalca?
Mogoče je začutila, da potrebujem njeno prijateljstvo in da lahko poskrbi za več radosti in veselja v mojem življenju. Večkrat sem se spraševal, ali živali to res lahko začutijo. Najina povezanost je edinstvena, močnejša kot običajne navezanosti med ljudmi in živalmi. Občutek imam, kot da je za tem nekaj več. Razmišljal sem, kaj bi se zgodilo, če bi si izbrala kakšnega sotekmovalca. Nisem prepričan, da bi kdorkoli naredil zanjo toliko, kot sem jaz, da bi se kdo zanjo tako žrtvoval. Prav to je namreč najino povezanost še okrepilo.
Je vaša žena kdaj ljubosumna na vajin tako posebni odnos?
Mogoče. (smeh) Vendar mi je vseskozi stala ob strani, ko se je Gobi izgubila, spodbujala me je, naj jo grem iskat, in ko naju je potem obiskala v Pekingu in se prvič srečala s psičko, sta se takoj povezali. Kadar imam obveznosti, zaradi katerih ne more z mano, je povsem srečna z Lucjo. Na začetku je bila sicer še malo zaskrbljena, kadar sem šel, a ker sem se vračal in ker Lucja tako lepo skrbi zanjo, je danes povsem srečna, da ima oba. Ker ima ogromno oboževalcev, mislim, da je najbolj ljubljen pes na svetu.
Je torej dobro vplivala tudi na vaš odnos z ženo?
V najin odnos je prinesla veliko več sreče in radosti. Danes si ne znava več predstavljati življenja brez Gobi, mislim, da kar lepo pašemo skupaj.
Bi bili na tisti tekmi na Kitajskem tako uspešni, če ne bi bilo Gobi?
Na tisti tekmi? Zmagal bi, če ne bi Gobi reševal čez reko. (smeh) Ampak tega se danes nihče ne spomni, Gobijino zgodbo pa pozna ves svet! Na tekmi nisem zmagal, toda dobil sem Gobi, kar je veliko večja nagrada, ki bi jo lahko kdaj koli pričakoval!
Menda vas je Gobi motivirala med tekom po puščavi.
Tekma je bila zelo težka, pogoji zelo hudi, temperature nad štirideset, nimaš veliko hrane niti vode, to je fizično in psihično izredno naporna tekma. Ko pa sem ob sebi videl psička, ki teče z »nasmehom« in se ima lepo, so se mi v glavi nehale vrteti vse težke misli in sem veliko lažje tekel naprej. Zaradi Gobi sem veliko srečnejši in zadovoljnejši v življenju, bolj sproščen in odprt. Še vedno tečem in še vedno si želim zmagovati, vendar moje misli med tekom niso več težke. Vedno imam občutek, kot da je Gobi ob meni, veliko bolje je razmišljati o psički kot pa o travmatičnih stvareh. Danes tečem tekme, dolge tudi 360 kilometrov, brez predaha. Tako se zgodi, da si tri dni brez spanja in misli morajo biti pozitivne, sicer je tekma veliko predolga, da bi lahko tekel z lastno glavo. (smeh)
Kaj se je zgodilo v vas, ko ste ugotovili, da je Gobi na Kitajskem pogrešana?
Bil sem zelo žalosten, pobit in jezen. Morali bi skrbeti zanjo, ona pa je izginila. Nikoli nam ni uspelo izvedeti prave resnice, kaj se je takrat pravzaprav zgodilo, to ve samo Gobi. Nisem je mogel kar pustiti, zato sem se jo odpravil iskat. Ljudje niso mogli verjeti, da sem prepotoval pol sveta, da bi poiskal tega psička. Tako lepo se jim je zdelo, da se jih je veliko pridružilo iskalni akciji, mnogi so mi pomagali, dogajanje so opazovali celo vladni ljudje. Mislim, da se je v ozadju dogajalo nekaj večjega, kaj, niti sam ne vem. Zdi pa se mi, da so Kitajci vedeli, da moram najti Gobi, da se bo zgodba srečno končala. Tudi sam sem bil presenečen nad sabo, da sem naredil vse to. A Gobi sem obljubil, da jo bom pripeljal domov, ker naju je povezovala zelo globoka izkušnja. Želel sem ji dati varnost in gotovost, po katerih sem sam tako hrepenel v otroških letih. Nisem je hotel pustiti na cedilu, kot so mene mnogi. Hotel sem si dokazati, da je povezava med nama resnično globoka in ni bila samo trenutna, in imel sem prav. Ko smo jo končno našli, je bil to najlepši trenutek v mojem življenju, to je bilo bolje kot prečkati katerikoli cilj.
Kako je Gobi dokončno spremenila vaše življenje?
Že med iskanjem se je veliko spremenilo, saj sem spoznal in se povezal s krasnimi ljudmi, ki so se povezali za dober namen. Zaradi nje sem danes boljši, življenje je zabavnejše, lažje se soočam s svojimi demoni iz preteklosti, z njeno pomočjo so se v meni začele celiti rane, za katere niti vedel nisem, da jih imam, dobro pa se počutim tudi zaradi vsega, kar sem storil zanjo, mislim, da sva skupaj zelo dober tim.
Kaj želite ljudem sporočiti s svojo zgodbo?
Da ljudje še vedno znamo stopiti skupaj za dober namen in narediti nekaj dobrega, pa čeprav smo vsak dan izpostavljeni slabim novicam. Popolnoma neznani ljudje so mi pomagali iskati psičko, ker so vedeli, koliko mi pomeni. Kar se mi je zdelo neverjetno. Zgodba tudi kaže, da nikoli ne veš, kam te bo življenje pripeljalo. Samo trenutek prijaznosti, ko sem Gobi nesel čez reko, je moje življenje povsem spremenil in mi pokazal življenje v povsem drugi luči. Otrokom danes polagam na srce, naj bodo prijazni do ljudi in živali. Morda za to ne bodo vedno dobili zahvale, ampak enkrat se pa lahko zgodi čudež. Poleg tega bi rad ljudi ozavestil, da je ogromno zapuščenih živali, ki potrebujejo pomoč, hrano in zavetišča, zato zanje zbiramo denar. Pomagali smo Gobi, ampak potrebujejo nas tudi drugi psi!
V Slovenijo prihajate predstavit svojo knjigo. Menda bosta pa z Gobi tekla tudi na Ljubljanskem maratonu?
Gobi zelo rada teče, rojena je za tek, mislim, da bo zabavno teči po ljubljanskih ulicah, sploh pa ima Gobi rada pozornost, mislim, da se bova zabavala.
Kako živite danes?
Z motivacijskimi govori skušam ljudem pokazati, kako se ti v življenju lahko vse spremeni na bolje. Svojo zgodbo delim z otroki in odraslimi ter jih spodbujam k sočutju, ponižnosti, pomoči drugim, skratka, da so ljudje z veliko začetnico. Mislim, da moja zgodba v živo s srčkanim psom ob moji strani odpira srca mnogim.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
