Ljubezen do motorja in veselje do pustolovščin sta bila motiva, ki sta 63-letnega Antona »Tona« Janžekoviča iz Mezgovcev v Podravju držala pokonci v najtežjih preizkušnjah na 22.000 kilometrov dolgi turi, ki jo je z motorjem prevozil to poletje.
Na pot se je odpravil konec maja, v domačo občino Dornava in Mezgovce, kjer so mu sokrajani priredili prisrčen sprejem, pa se je vrnil sredi julija. Bil je vidno utrujen, a poln adrenalina in prežet z lepimi spomini.
Pot ga je vodila skozi Hrvaško, Srbijo, Bolgarijo, Turčijo, Gruzijo, Rusijo in Kazahstan, še enkrat v Rusijo in do Mongolije. Domov se je vračal čez Bajkal, Ukrajino in Madžarsko. Vsak dan si je poiskal prenočišče, šotora, ki ga je imel s seboj za skrajno silo, če drugega prenočišča ne bi našel, ni uporabil niti enkrat.
Osupljivo lepa
Večkrat je, ko je bil na svojem cilju v Mongoliji, prenočeval tudi v jurtah, samo enkrat v hotelu. Jurte ali geri so okrogli šotori, bivališče nekaterih azijskih nomadskih plemen. So izolirani, tako da poleti v njih ni prevroče, pozimi pa ne premrzlo. Na sredini jurte imajo štedilnik in se z njim pozimi grejejo. Nomadi v Mongoliji se selijo dvakrat letno. Jurto pospravijo, naložijo na konje in gredo naprej.
»Mongolija je prečudovita država. O njej si lahko veliko prebereš v knjigah, revijah, na spletu, ogledaš si fotografije, ampak če je ne doživiš, ne moreš dojeti njene lepote. Ima puščavo, gorovje, stepo. Je 19. na svetu po velikosti, ima tri milijone prebivalcev, največ konjev na svetu, pa tudi največ ovc in koz. Mongolci so pravi nomadi. Pridejo na lokacijo, postavijo bivališča (jurte oziroma gere) in so nekaj mesecev tam. Ko živina vse okrog popase, pospravijo in gredo naprej.«
Po vrnitvi v domači kraj so ga pričakali družina, prijatelji in znanci. Motoristi, večinoma člani Moto kluba Kurent in nekateri drugi, so ga spremljali že na poti od meje z Madžarsko.
Pri vprašanju, ali je pot potekala normalno, se je sogovornik najprej nasmehnil, nato pa odvrnil: »Nič ni potekalo normalno … Na takšni turi ne more biti nič normalno. Normalno je, če bi se peljal na Ptuj in nazaj. (smeh) Vsega hudiča se je dogajalo. Vse sem sproti objavljal na facebooku, bil sem v stiku z družino in prijatelji. Internet je dostopen, koristil sem wi-fi. Ogromno sem fotografiral. Napolnil sem dve kartici po 32 GB. Imam menda 10.000 fotografij. Spomin na celotno dogodivščino je prečudovit. Pokrajina je čudovita. Denimo rusko gorovje Altaj. Vožnja skozi to pokrajino je bila nekaj najlepšega, 300 kilometrov nepredstavljivo lepega gorovja. Prečudovito. Gozdovi, po vrhovih ledeniki, slapovi, po dolinah reke … Tudi gruzijsko gorovje je prekrasno. Zanimivo mi je bilo, da je Gruzija v tem času v nižinskem delu vsa v cvetju in vse diši. Teh lepot in doživetij se z besedami ne da opisati. Sprva sem mislil, da gre za gojeno cvetje, a sem se motil. To so v naravi prosto rastoče cvetlice. Vidiš dolino, ki je vsa vijoličasta, druga rumena, tretja opečnata …«
Asfalt je luksuz
Na pot se je pripravljal leto dni. Tri mesece je preurejal motor, vso zimo prej pa raznovrstne malenkosti. Motor je bilo treba ojačati, vse dodatno priškrniti, zavariti, zalepiti.
Seveda na pustolovščini ni šlo brez okvar na motorju. Problem so ceste, ki so makadamske ali pa še to ne, smerokazov ni, tudi goriva ni povsod za dobiti, vsak dan se išče prenočišče … »Mongolija je 19. največja država na svetu, asfaltnih cest ima le 2000 kilometrov. To se pravi, da nimajo asfalta. Poti sem iskal, kot sem se pač znašel, orientiral sem se po soncu. Čez reke ni mostov, motor sem dvakrat potopil. Dvakrat se mi je pokvaril motor. Zgorel mi je generator. In 1700 kilometrov sem se peljal z letalom, da sem prišel do dela. Če se kaj zgodi, je zelo težko reševati zadeve. Ne reši te niti denar. Osem dni sem čakal na del za motor. Bil sem že čisto nejevoljen. To je opazil lastnik kampa v Mongoliji, res je bil dobričina. Posodil mi je svoj motor, da sem lahko v času, ko sem imel svojega v okvari, potoval naokrog. Opazil je mojo stisko in nejevoljo ter mi pomagal. Prvič se mi je motor pokvaril v Mongoliji, drugič v Rusiji. Na to moraš računati. Ni ga junaka, ki bi takšno pot prevozil brez okvare.« Podobno kot pokrajina so mezgovskega pustolovca navdihnili ljudje. »Čudoviti, krasni, preprosti. Na vsej poti je bil samo en človek takšen, ki me je opeharil. So odprti, pripravljeni pomagati. V bistvu si morajo pomagati tudi med seboj, če hočejo preživeti.«
Širna prostranstva
»Prevozil sem že vso Evropo in Afriko, a tokratna tura je v primerjavi s tema dvema celinama neprimerljiva. Pot je bila res zahtevna. Voziš se tri, štiri dni, vsak dan po 800 kilometrov, ne prideš nikamor, na zemljevidu si še skoraj vedno na isti točki … To so neverjetna prostranstva. Toda povsod je dostopen internet (wi-fi), telefoni so povsod. Tudi elektrika ni problem, dovajajo jo prek sončnih celic,« je dejal Janžekovič. Tudi on je imel sončno celico na motorju, tako da si je telefon in računalnik polnil kar na njej. Odprava v Mongolijo je bila njegova najzahtevnejša motoristična preizkušnja do zdaj.
