Starši, ki se, razumljivo, ustrašijo, kaj se dogaja z njihovim nekdaj vzornim otrokom, se počutijo povsem nemočne in ne vedo več, kako se odzvati na čustvene izbruhe. Komunikacija med njimi in mladostnikom pa je vedno bolj težavna. Predstavljamo najpogostejše napake, ki jih (nevede) delajo starši najstnikov, in nasvete, kako ravnati z odraščajočim otrokom.
Najstniki in čustva
Kot staršu vam je to sprva verjetno težko razumeti in sprejeti, vendar je vajin medsebojni odnos odvisen tudi in predvsem od tega sprejemanja.
Ko otrok vstopi v adolescenco, se starši pogosto sprašujejo, kaj so storili narobe in kaj sploh še lahko naredijo, da bi se stvari normalizirale. Najprej morate vedeti, da je adolescenca povsem normalna razvojna stopnja, ki s seboj prinaša težave, ne zgolj za vas, starše, temveč se z njimi spopada predvsem vaš najstnik. V svetu najstnika vlada čustveni kaos; v tem obdobju namreč doživlja veliko novih stvari, ki jim sam ni kos, ter novih čustev, ki jih ne zna izraziti in še ne ve, kako naj se z njimi spoprime, zato se v njem nabirajo jeza, agresija in nezadovoljstvo. S svojim obnašanjem tako sporoča, kaj se mu dogaja, starši pa to pogosto napačno razumejo in njegovo obnašanje jemljejo osebno. Prav je, da svojemu odraščajočemu otroku poveste, da ga razumete in veste, kaj preživlja. Da je povsem normalno, da se počuti čudno/drugače. Prisluhnite mu. Naj ve, da vam lahko zaupa.
Upoštevajte njihove potrebe
Vaš otrok odrašča, zato ima tudi svoje potrebe: potreba po sprejemanju (s strani staršev in vrstnikov), druženju z vrstniki, izražanju sebe in svojega načina življenja (v katerem se še išče), (u)slišanosti in ne nazadnje potreba po spolnosti. Vedite, da je povsem normalno, da je zdaj veliko raje s prijatelji kot z družino. Povejte mu, da bi radi, da se ima lepo, da pa je zrelo in odgovorno, če vam pove, kje in s kom je ter kdaj se vrne domov. Dogovorite se, ob kateri uri naj prihaja domov med tednom in kdaj ob koncu tedna. Obljubiti pa vam mora tudi, da bo vedno dosegljiv na telefon (vendar to ne pomeni, da ga lahko kličete vsako minuto!). Tako mu boste vlili občutek zaupanja, vi pa boste zato lažje zaupali njemu.
Postavljanje jasnih mej
Najstniki nenehno preizkušajo meje in zaupanje staršev. Ker se še iščejo in ugotavljajo, kdo sploh so in česa so zmožni, so neutrudni uporniki. Zelo si želijo biti samostojni in neodvisni, vendar še nimajo dovolj izkušenj za to. Prav tako še nimajo dovolj razvitega občutka za razsodnost, saj čelni reženj v možganih še ni razvit. S svojim nemogočim obnašanjem in preizkušanjem meja vaš mladostnik zgolj preizkuša vašo ljubezen do njega. S tem, ko mu postavljate meje, pa mu sporočate, da vam ni vseeno zanj. Torej, opremite se z veliko mero potrpežljivosti in vztrajnosti, stojte mu ob strani, predvsem pa se mu ne bojte reči »ne«, kadar je to najbolje zanj.
Obsojamo dejanje, ne osebe
V obdobju pubertete, ko v vašem najstniku hormoni kar divjajo, so otroci še posebej občutljivi, zato jih lahko že povsem nedolžen komentar ali opazka povsem iztiri. To ne pomeni, da otroku ne smete več izreči nobene (konstruktivne) kritike, pomembno pa je, da ne kritizirate njega kot osebe, temveč le njegova dejanja. Pa še nasvet: kadar kritizirate, lahko kritiko nekoliko omilite tako, da najstnika najprej pohvalite, šele nato podate konstruktivno kritiko, na koncu pa naj sledi še ena pohvala. S tem se boste tudi naučili poiskati (in ceniti) pozitivne stvari v svojem otroku.
