Na ta kultni četrtek zgodaj, ko sem popoldne končal z obveznostmi, bi moral iti na dva konca hkrati. Moral bi iti na Miami Beach, kjer je bilo v tolikokrat omenjenem lokalu Rakija predvideno bolj(e) organizirano in sofisticirano slovensko druženje, in hkrati bi moral ostati v neposredni bližini dvorane v poslovnem središču Miamija, kjer je bilo predvideno postopno zbiranje množice slovenskih navijačev pred odhodom na tekmo. Z meni sicer zelo neljubimi uber prevozniki sem se organiziral tako, da bi ostalo čim manj vakuuma in da bi kljub temu, da vsega pač ni bilo mogoče videti, zamudil čim manj. A so mi šli prevarantski lastniki restavracije, ki je tri dni Slovencem obljubljala med in mleko na dan tekme ter jim pri tem pridno cuzala denar, izjemno na roke. Na eni strani si želim bolj kot karkoli, da mi ne bi šli, saj so pustili izjemno grenak priokus. Na drugi strani pa je njihovo tiskanje novih jedilnikov – fuj! – s cenami, ki so nato ob dodanem bratskem popustu še vedno bile skoraj dvakratne v primerjavi s cenami izpred treh dni, velika usluga nam vsem. Kajti ko je zelo hitro zakrožila ta gnusna ugotovitev, so uberji še hitreje začeli voziti v drugo smer.
Vse, kar ste najboljšega videli in slišali
Vse, kar ste najboljšega videli iz obdobja pred tekmo, si lastim v smislu organizacije in ideje. Vse najboljše kadre Pop TV, vse najboljše posnetke, ki so jih v svet pošiljali fantastični slovenski navijači. Tako pač je. Kajti preden je bila ideja, pobuda in pomoč pri izvedbi vašega že do tega crknjeno izmozganega poročevalca, je velika slovenska množica lepo kramljala, poskusila kdaj pa kdaj kaj zapeti, a kaj ko sta bila (ne)srečna karibska ultra amaterja plačana za to, da jih povozita s kakšnim zimzelenim fušanjem povsem oskubljenih The Eagles.
Ko smo prišli do karibske verzije klasičnega rovinjsko-vrsarskega »kratka pavza, hvala«, je bil to eden tistih trenutkov, ki lahko spremenijo vse. Ko je tako kot v Poreču ali v Fažani priložnostni pevec prižigal poltiho glasbo za čas premora ... »Pusti ugasnjeno. In prižgi mikrofon na največjo jakost. Prosim« je bila moja prošnja. »You man gonna get me locked up,« se je glasil odgovor, ki ne bi mogel biti bolj filmski. Da ga bom spravil za rešetke, povedano ultra simpatično slengovsko. Prestrašen, kot le kaj. A tudi on je bil pod tako surrealnim vtisom okolice in okoliščin, da je med zagotavljanjem, da tega ne more storiti, to dejansko storil. Zdaj je moralo le še tehnično delovati. Nisem imel pojma, kaj se zgodi, če zvočnik telefona porineš v skrajno pojačan mikrofon in nažgeš vižo z youtuba. No, zgodila se Golica, ki je sijajne prizore druženja nepovratno spremenila v edinstveno norišnico. Tako noro, da se ni moglo ustaviti tukaj. Ni se smelo. Tega ne bi dovolili bogovi norišnice.
Vse, česar nismo smeli, a smo lahko
Medtem ko sem nekako poskušal brskati za naslednjim komadom, je počasi, plaho pristopil možakar na pavzi. »Imam boljšo idejo,« je dejal. »Če najdeš nekoga, ki bi pel, je pol ure oder tvoj. Samo ti in ta človek, nihče drug ne sme zraven, kajti sicer moramo takoj končati. Če naredimo pizdarijo, bom šel res sedet,« je dejal. In seveda sem zgrabil z obema rokama – naredili smo pizdarijo, a v najlepšem mogočem pomenu tega lepega izraza. Nimam pojma, kdo je gospod, ki so mi ga pokazali, ko sem iskal pevca. S solzami v očeh je proti koncu nastopa dejal, da je ta njegov najljubši in da si nikoli ni mislil, da je kaj takega mogoče. Tudi jaz ne.
Javi se, gospod, s katerim sva naredila štalo, v središču Miamija. Da, jaz sem bil tisti, ki ste ga na vseh posnetkih videli stati povsem zraven in skrbel, da je vse teklo, kot je moralo. No, še precej bolje, kajti Siva pot, Slovenskega naroda sin, V dolini tihi in Zdravljica so dobili svoje izvedbe, ki se ne morejo primerjati z nobeno drugo. Nisem mogel verjeti, kaj gledam. Še dobro, da sem posnel, a kaj ko si ne verjamem, kje, kdaj in kako sem posnel. In kako blizu sem bil mestu, trenutku, človeku – temu ne bi mogel biti bližje, z njim se tuširam in spim – ki so fantastično pobudbo, fantastičen odziv najboljših navijačev na svetu in fantastične okoliščine pahnili čez rob realnega, predstavljivega, zemeljskega.
