Lahko bi recimo rekli »starejši« ali pa »priletni«, tudi penzionisti se sliši bolj prijazno. Ampak potem ko sem jih gledala na sceni, radožive, zagnane in zabavne, razen enega vse popolne igralske amaterje, je počasi postajalo jasno – ko se umaknemo v pokoj, je pred nami še dvajset, trideset let svobode, ko končno lahko počnemo, kar smo si zmeraj želeli. Ampak smo kljub temu starci, ker poti nazaj ni več. In na koncu, kjerkoli in kadarkoli že to bo, najbrž ne bo lepo. Do takrat pa živimo, kolikor moremo!
Mlada gledališka ustvarjalca Tin Grabnar in Hana Vodeb sta v gledališču Glej že spomladi pripravila predstavo z upokojenimi naturščiki, ki so si sami začrtali scenarij, jeseni pa so predstavo popolnoma spremenili in zdaj nastopajo v cirkusu. Čarajo, žonglirajo, ena celo krivi železne palice. Kaj ni to sveže upokojena novinarka in urednica Jožica Hribar, me spreleti. Seveda je. Enemu od gledalcev pomoli palico, naj jo ukrivi. Seveda je ne more. Tudi Jožica tega ne počne z lahkoto, zadihana in prepotena je, pozneje ugotovim, da ima tudi nekaj modric, ampak palice so na koncu v obliki črke U. In medtem ko kaže gledalcem svojo moč, soigralka sedi na stolu in bere tekst o bojazni, kaj bo, ko bo nekega dne brez moči obležala. Gledalci nismo razumeli, da je to Jožičin tekst, na prihodnji predstavi bo ukrivila manj železa in ga bo potem sama prebrala (to je tudi čar eksperimentalnega gledališča – da predstavo prilagajaš odzivu gledalcev, pa tudi igralcev). Ampak smisel smo vendarle dojeli – zdaj si še močan, ampak nekoč ne boš več. Zatorej živi, dokler lahko.
Čas, ko te ni več
Predstava je nenehno razprodana, med gledalci so pretežno sivolase in pobarvane glave, tudi nekaj zelo mladih je bilo, najbrž so prišli občudovat delo Tina in Hane. Za oba je bilo delo s starci svojevrstno doživetje, ko sta namreč na odru izvabljala iz njih njihove izkušnje in čustva, tudi solze so kdaj tekle, sta bolje razumela svoje starše, ki najbrž še niso starci, in stare starše, ki pa so.
Kaj se torej zgodi z nami, ko nekega dne pospravimo svoj predal v službi in se pridružimo starcem? Za začetek izgubimo identiteto in smo le še upokojenci, ki imajo vsak četrtek popust v trgovini in ponekod cenejše vstopnice. Počasi se nam ne ljubi več pojasnjevati, da smo bili v prejšnjem življenju zdravniki, učitelji, kuharji, gospodinje, novinarji – ker to nikogar več ne zanima. Postanemo torej enotna masa kolektivnih zajedavcev državnega proračuna. Komaj še kdo si upa tu in tam pisniti, da smo, lepo prosim, dolga desetletja plačevali za pokojnino.
No, in ta čas, ko te ni več, ko si torej starec, lahko traja zelo dolgo in je po mnenju številnih, kakopak tudi tistih, ki so žonglirali in čarali na odru Gleja, najlepši in najustvarjalnejši del življenja, ko počneš tisto, kar te zares veseli. Pri tem so ženske precej bolj iznajdljive, toda tudi manj trmasti moški se vključujejo v različne dejavnosti, ki so na voljo. Veliko jih je. Jožico sem prosila, naj kar sama napiše, kako se je znašla na odru gledališča Glej.
Jožica Hribar: Za zdaj še lahko upogibam železo
Kot novinarka sem z Gledališčem Glej že sodelovala, tudi njihove predstave sem si rada ogledala, saj so z njimi vedno odpirali širša družbena vprašanja. Ko je bil objavljen poziv starejšim od 60 let, ki bi se »pridružili pri potovanju skozi spomine, ustvarjanje filmskih zgodb in druženje«, sploh nisem razmišljala. Takrat se je končevala tudi moja aktivna delovna doba in bila sem iskreno radovedna, kaj se skriva za tem pozivom. Odziv je bil zelo velik, kako natančno so izvedli selekcijo, niti ne vem, zdi pa se mi, da je bil pri marsikom odločilen čas, saj vemo, da so upokojenci polno zaposleni.
Spomladi se nas je sedem začelo srečevati s Tinom in Hano, najprej na skupnih pogovorih. Nihče od nas pred tem ni imel nikakršnih izkušenj ne z odrom ne z javnim nastopanjem, med seboj se nismo poznali, naš starostni razpon je od 63 do 79 let. Prihajamo iz različnih družbenih in socialnih okolij, poklicev, združila sta nas starost in radovednost. Najprej smo se spoznavali z odrom, z gibanjem na odru, z zavedanjem svojega telesa, z dihanjem, opazovanjem drugih. Grega, mojster tehnike v Gleju, nas je vpeljal v skrivnost glasbenih in svetlobnih učinkov, v prvi predstavi smo tudi sami krmilili mešalno mizo. Oder v Gleju je majhen, daje občutek dnevne sobe, zato nam je bilo lažje. S posebno tehniko smo s Hanino pomočjo odpirali in obujali svoje spomine, jih pripovedovali in se spoznavali v svoji drugačnosti. Junija smo na oder postavili prvo predstavo, v kateri smo razprostrli svoje spomine, podprte s filmskimi posnetki krajev, ki so povezani z našimi pripovedmi.
Jeseni pa sta Tin in Hana prišla z idejo, da se lotimo nove predstave. Menda sta ugotovila, da smo sposobni več, čeprav ju imamo starci na sumu, da sta že na začetku dobro vedela, kaj hočeta, le nam tega nista povedala. In začeli smo znova, tokrat precej bolj zares. Ves čas je bilo v naših pogovorih poudarjeno, da želimo s predstavo odpirati relevantna družbena vprašanja, povezana s starostjo in staranjem. Veliko smo se pogovarjali o starosti, odstirali smo svoje strahove, bolečine, se ustavljali ob stereotipih, pripovedovali svoje izkušnje: izguba službe v starosti, občutek odrinjenosti v družbi, osamljenost, spopadanje z novimi tehnologijami, hrepenenje po bližini nasprotnega spola, strah pred izgubo samostojnosti in odvisnost od drugih … Včasih je bilo na vajah boleče, tekle so solze in razlegal se je smeh. Iz tega so nastale naše zgodbe v predstavi.
Potem je bilo treba to postaviti v odrsko obliko in Tin in Hana sta se odločila za cirkus. No, pa smo se začeli učiti še čarovniških trikov in za začetek – žongliranja. Kar predstavljajte si 70-letnike z okorelimi, artritičnimi prsti, ki se učijo v zraku loviti žogice In ko žogica pade na tla, jo je treba pobrati, 10-krat, 20-krat. Če nas je najprej vse skupaj fasciniralo, pa je bila naša reakcija, ko smo izvedeli, da bomo te trike izvajali na odru: »Ah, dej no, Tin, saj ne misliš resno!« Pa je mislil resno. In je šlo. Do predstave …
Upam si trditi, da smo zelo marljivi učenci, toda brez izjemnega znanja in potrpljenja Hane in Tina seveda ne bi šlo. Občudujemo ju, ker kljub svoji mladosti res znata delati s starejšimi, oba bi lahko bila naša otroka, med nami je res velika starostna razlika, toda izjemno vzajemno spoštovanje. Zagotovo je bilo njima težje z nami kot nasprotno, kajti mi smo mladi že bili in ju lažje razumemo, onadva se morata vživeti v nas, naš način razmišljanja, naše vrednote, želje in potrebe. Zelo disciplinirano smo hodili na vaje, tudi konec tedna, zadnjih štirinajst dni vsak dan. Doma smo pisali notranje monologe, razmišljali o smrti, strahovih. Ni bilo vedno lahko. Med nami se je spletla tesna povezanost, prijateljstvo med nastopajočimi se nadaljuje tudi zunaj gledališča. Na vajah in na odru smo drug drugega ves čas podpirali, bodrili, si pomagali, dihali skupaj. In postali neko novo »pleme«, kot nam pravi Vesna. S predstavo skušamo dokazati, da smo upokojenci še veliko več kot »nevidna skupina«, zajedavci proračuna, ki bi jo številni radi nekam pospravili. Želimo povedati, da smo starejši ljudje še vedno radovedni, željni učenja, ustvarjanja, druženja, sklepanja novih prijateljstev. Pri tem izhajamo tudi iz svojih prejšnjih izkušenj, znanj in veščin. Številni od nas so neverjetna zakladnica vsega naštetega; ali ni škoda, da vse to postane nepomembno le zato, ker človek postane – upokojenec?
Mene je v starosti najbolj strah nebogljenosti, tega, da bom odvisna od pomoči drugih. Edina od nastopajočih še imam mamo, ki je v domu, kjer je pristala po hudi operaciji. V pol leta je iz zelo aktivne 85-letnice, ki je sama skrbela zase, hodila na izlete, srečanja, brala – postala od drugih odvisna skoraj nepokretna oseba s plenicami. Nekaj časa se je z razumom še upirala, zdaj jo samo še opazujemo, kako usiha, izgublja zanimanje za vse, se izgublja v kraju in času. In čaka, da pridemo na obisk. Zame je to najhujša izkušnja do zdaj in tega si zares ne želim. Ne želim, da me moja sinova kdaj doživita takšno.
Jožičin monolog na odru
Strah me je, da bi bila kar naenkrat odvisna od drugih ljudi. Da ne bi mogla nič več sama naredit. Da bom ležala v neki postelji. In si ne bom mogla pomagat. In bom odvisna, da nekdo pride. In če nihče ne pride, ker nimajo časa, sem ves dan lačna. Ali pa žejna. Ali pa, kar je še hujše, polulana. In potem mi dajo plenico in rečejo: gospa, sej ni problem. Vas bomo preoblekli. In si rečem, če me bodo morali moji otroci kdaj videti takšno … Če me bosta morala enkrat moja sinova gledati tako … To bi jima rada prihranila. Da bi svojo mamo, ki je vse življenje skrbela zanju in zase, videla tako. Rekla sem si, da ne bo dneva več, ko ne bi nekam šla hodit, se gibat. Strah me je, da bom nekoč ležala v nekem domu. Da bom v plenicah. Shujšana. Z lasmi, ki mi jih niso že ne vem koliko časa oprali. Take sive tanke lase mam. Mal zgubano kožo imam, suho. So mi prinesli kremo, pa ne dosežem na omarico. In ne vem, katera je za obraz in katera za roke. Imam predolge nohte, črno za nohti. Ne morem več vstati. Zdaj me dvignejo s postelje samo še, če grem k zdravniku. Vroče mi je v noge, pa me silijo, da nosim nogavice. Ker stare ljudi zebe, pravijo. Smilim se sama sebi. Če bi mi kdo pripeljal psa, da bi ga božala. Da bi imela eno žival pri sebi. Da bi čutila njegovo toploto mehko dlako. Ker žival razume, vse razume. Ampak nimam.
Razbila bom računalnik
Med čaranjem, ko je strgala časopis, potem pa je bil spet cel, je Stanka Škodič trikrat s popolnoma enakimi besedami povedala, da so ji ta mladi kupili računalnik in so ji rekli, da se ga bo že navadila, pa se ni. In da ga bo razbila. Kar ga tudi je. Razumete? Mladim prepovedujemo, da bi se igračkali z računalniki, naj gredo raje ven, starejšim pa jih vsiljujemo, ker upamo, da bodo srfali po spletu in nas pustili pri miru. Računalniki so še posebno nesmiselni in naporni za dementne ljudi, ki se ne zmorejo več nič novega naučiti, česar žal ne razume niti država, ki zahteva, da informacije in obrazce poiščejo na spletu.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
