Naenkrat njene mišice niso več znale izvesti niza vaj, ki bi jih poprej znale sredi noči. Še vedno pa je lahko tekla. Tudi takrat, ko je po več letih stroge diete zapadla v prenajedanje in se soočila z motnjami hranjenja. Po selitvi v ZDA, kjer se je vpisala na študij astrofizike in fizike, je začela še intenzivneje teči, se 2016. udeležila svoje prve tekme spartan in dosegla četrto mesto v ženski konkurenci. Predlani je bila na eni najtežjih tekaških preizkušenj na svetu, World's Toughest Mudder, četrta v absolutni konkurenci, med ženskami pa postavila najboljši rezultat v sedemletni zgodovini tekmovanj. Je ena izmed zgolj šestih ljudi v Ameriki, za katere je tek na najtežjih tekaških preizkušnjah z ovirami – služba.
Namesto da bi se od silnih naporov zrušila, na kar so na prvi tekmi čakali vsi, je Rea našla šport, ki jo osrečuje in ji daje kruh. Doktorski študij aplikativne fizike na slovitem Stanfordu – pri komaj 22 je bila soavtorica znanstvenega članka v ugledni reviji Science – je zato dala na čakanje, saj so jo osupljivi športni rezultati pripeljali med profesionalce. Teki z ovirami, ki jih oglašujejo kot 24 ur pekla, so ji v veselje, napor je zanjo užitek, osupljiv razgled na zahtevnem gorskem teku, po ravnih cestah sploh ne mara teči, pa čudovita nagrada.
Vedno manj je trenutkov, ko bi jo preplavili občutki krivde, ker nima »prave« službe in se lahko fotografira v prelepih kotičkih v naravi sredi delovnega tedna. Težko ji je bilo preklopiti, da ne vstane ob 6. uri zjutraj in gre v službo, da je včasih pomembneje, da se naspi in gre teč malce pozneje. Ampak zgodi se, da so prav njene fotografije spodbuda za druge, da se po delu spravijo k telesni aktivnosti.
Glava je rekla: stop!
Študij ni mogel zapolniti vseh delčkov v njenem življenju, kar ni čudno za mlado žensko, ki so jo pri dveh letih postavili na smučke in je nato enajst let trenirala gimnastiko od štiri do šest ur na dan. »Bila sem pretrenirana, kot bi se mi zgodila mentalna blokada ter bi izgubila mišični spomin. Pol leta pred dokončnim slovesom od gimnastike sem se na preskoku zaletela in zelo padla. Po tistem sem si hotela vajo pred izvedbo vizualizirati, pa sploh nisem vedela, kaj moram narediti! Kot bi se mi iz spomina zbrisalo, kar sem se dotlej naučila. To ni bil nekakšen hipni 'black out', ampak je kar trajalo in s trenerjem sem lahko en dan, na primer, naredila zgolj en skok, naslednji dan mi ni šlo nič, drugič je bilo zopet vse v redu – bilo je zelo težko. In potem se mi je pred kvalifikacijami za olimpijske igre v Pekingu čisto vse sesulo – niti stoje nisem znala več narediti! Kot da bi se po toliko dejanskih padcih in forsiranju telesa možgani uprli, češ, tega se ne gremo več! Kot da bi moje telo na tak način zaščitilo samo sebe, saj se sicer ne bi nikoli ustavila.« Ker slovo od gimnastike ni bila njena zavestna odločitev, protestiralo je njeno telo, ji tega ni bilo lahko sprejeti.
»Tudi s psihološko pomočjo sem poskušala, vendar se o tem ne govori veliko, to ni preveč raziskano področje in ne znajo ustrezno pomagati. Pa nisem edina gimnastičarka, ki se ji je zgodilo kaj takega. Tudi smučarskim skakalcem se oziroma pri drugih nevarnih športih – ko enkrat padeš in se zaveš, kako nevarno je, je to zavedanje težko spraviti iz glave. Pri gimnastiki se učiš vaje kot celote, in če začneš vmes preveč razmišljati, se je zelo težko vrniti, saj možgani ne znajo vaje shraniti po delčkih,« razlaga izjemno težko, a zanimivo poglavje svojega življenja Rea Kolbl.
Eksplodirala sem!
Porušil se ji je urnik, izgubila je smisel življenja. Od šestih ur treninga dnevno je zdrsnila do popolnega mirovanja in začela pridobivati kilograme. Pol leta po koncu aktivnih treningov je bila še športno aktivna, brez težav odtekla ljubljanski polmaraton (21 km), vmes trenirala še atletiko – skok ob palici. »Nato sem se zredila in sem palico samo še lomila. (smeh) Zaradi gimnastike sem se držala predpisane diete, sedem let nisem jedla sladkarij, in potem sem si ob koncu športne poti rekla, zakaj pa ne bi zdaj, ko lahko, pojedla tele čokolade za zajtrk. In kar naenkrat z ene preideš na tri čokolade za zajtrk in greš v strašen ekstrem. Težko je biti discipliniran, če ti ni treba, in zelo lahko se je razpustiti. Vedno težje se je gibati, vedno lažje je jesti, in to je šlo zelo hitro v nezdravo smer. Tako sem se zgolj v dveh tednih zredila 20 kilogramov – eksplodirala sem! Veliko, veliko manj sem se gibala in veliko več jedla. Moje telo sploh ni vedelo, kaj bi z vsem tem.«
Soočila se je z motnjami hranjenja, prehajala iz ene skrajnosti v drugo. »Ko sva šli s prijateljico na potovanje v Veliko Britanijo, dva tedna nisem jedla skoraj nič, domov sem prišla vsa vitka, potem pa sem se spet zredila ... Dobra štiri leta je trajalo, da sem prešla na normalno prehranjevanje – tik preden sem spoznala moža. Dan je veliko težje začeti s čokolado, ko imaš nekoga ob sebi.« Njen fant Bunsak Pra je imel avto in tako je postala zdrava hrana – predvsem sadje – cenovno dostopna. »Veliko raje imam sadje kot sladkarije, ampak ko živiš v okolju, kjer so sladkarije v nasprotju z zdravo hrano na dosegu roke, posežeš pač po njih. Vsi supermarketi v ZDA imajo na policah sladkarije, nimajo pa vsi cenovno dostopnega sadja.«
Krivi so medeni tedni
Ob selitvi v ZDA je tekla vsak tretji dan po pol ure, postopoma pa vedno več, odločila se je tudi za skupinsko funkcionalno vadbo. Med medenimi tedni na Aljaski in v Kanadi je vsako jutro začela s tekom in ugotovila, da ji je vsakodnevni tek zelo všeč, da ni utrujena in da je ostala brez poškodb.
Njena jutra se tudi zdaj začno s tekom, dan se nadaljuje s pohodom v gore in konča v telovadnici – vse to je njena služba, kot tudi deseturno spanje. »Bi si lahko predstavljala boljše življenje?! Kar sem iskala po gimnastiki, je šport, s katerim se lahko ukvarjam sedem ur na dan. To sem našla v teku z ovirami, ko lahko delam veliko različnih stvari in utrjujem tako zgornji kot srednji del telesa, zato je tudi manj nevarnosti za poškodbe.« Tek z ovirami, na katerih tekmovalce priganjajo do skrajnih meja in jih silijo, da premagujejo svoje strahove, jo osrečuje, in če na tovrstnih tekmah zmaga, lahko zasluži od 3000 do 25.000 dolarjev. Ker je Rea v profesionalni ekipi, dobiva mesečni dohodek.
Njenemu slogu življenja se je njen mož Bunsak, nekdanji pripadnik ameriške mornarice, povsem prilagodil. Pravzaprav je nepogrešljiv, saj kuha, nabavlja, pere perilo, jo vozi na tekme, da lahko ona spi, jo spremlja na osem- ali 24-urnih tekih, fotografira za potrebe objav na družbenih omrežjih, pregleduje pogodbe s sponzorji in Reina besedila pred objavo – kar mu ni težko, saj je diplomiral iz angleškega jezika.
Vsaka tekma je za Reo nova lekcija, vsakokrat izve kaj novega o sebi, nanje nikoli ne gre z mislijo, da bo koga premagala, temveč: »Vedno hočem teči hitreje kot lahko.« Nikoli si ni mislila, da bo zopet našla šport, v katerem bo tako zelo uživala, kaj šele, da bi od tega živela. Če bi ji kdo pred osmimi leti rekel, da bo postala profesionalna športnica, bi se mu nejeverno smejala. Zdaj je spoznala, da mora pustiti življenju, da ji samo kaže pot. In ona se mu sproti prilagaja.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
