Pisalo se je leto 1941, ko se je visoki član Nacionalsocialistične nemške delavske stranke Rudolf Hess podal na Škotsko v upanju, da bo lahko uredil tajne mirovne pogovore z britansko vlado. Zaroto naj bi kovala skupaj z vojvodo Douglasom Douglasom-Hamiltonom. Hess je moral nad Škotsko izskočiti iz letala, pri tem pa je utrpel nekaj poškodb. Končal je v bolnišnici. Svojo identiteto – izdajal se je za Alfreda Horna, prijatelja vojvode – je Hamiltonu razkril, ko ga je ta obiskal v bolnišnici. Vojvoda je o tem obvestil Winstona Churchilla, britanske oblasti pa so Hessa strpale za zapahe, kjer je ostal do konca vojne. Hamilton se je pozneje branil, da s Hessom ni bil v stiku, da pa sta se morda videla, ko je bil leta 1936 na olimpijskih igrah v Nemčiji, a da se ga ne spominja. Hess je bil na Nürnberških procesih spoznan za krivega zločinov proti miru in zarote z drugimi nemškimi voditelji, da bi storili kazniva dejanja, ne pa tudi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu. Obsojen je bil na doživljenjsko zaporno kazen. Prestajal jo je v berlinskem zaporu Spandau, kjer je leta 1987 umrl kot zadnji jetnik. Imel je 93 let, ko se je obesil.
Vzorec Hessovi krvi je v bolnišnico Army Medical Center v Washingtonu prinesel tam zaposleni Walter Reed. McCall je bil njegov sodelavec.
Je bil v zaporu njegov dvojnik?
Teorija zarote pravi, da je zaporno kazen prestajal njegov dvojnik in da je bil on tisti, ki je umrl v zaporu. Britanski zdravnik Hugh Thomas, ki je delal v omenjenem zaporu, je trdil, da človek, ki se je izdajal za Hessa, ni imel enakih brazgotin. Zaradi njegovih trditev so bile izvedene štiri vladne preiskave, ki pa se niso uspele dokopati do enoznačnega zaključka.
Nedavna DNK analiza dolgo izgubljenega vzorca krvi pa je z 99-odstotno verjetnostjo dokazala, da je človek, ki je umrl v zaporu, le Hess.
Moči sta združila avstrijski profesor na Univerzi v Salzburgu Jan Cemper-Kiesslich in upokojeni ameriški zdravnik dr. Sherman McCall. Izsledila sta izgubljeni krvni vzorec in ga primerjala z DNK Hessovega še živečega sorodnika. Ugotovila sta, da obstaja le enoodstotna verjetnost, da Hess ni umrl v zaporu. "Če ne bi bilo ujemanja, bi to podprlo teorijo o dvojniku, a nama je le uspelo," je o njunem dosežku dejal Cemper-Kiesslich.
