Šele potem je povedala, kdo je in kaj počne. Nika Gorič, sopranistka. Čakajte, sem si rekla, če jo pripeljete kot pevko in ne kot kakšno misico, je pa menda že bolj kot videz pomembno to, da izvrstno poje, pa da je bila štipendistka londonske Kraljeve akademije za glasbo in da so jo tam lani razglasili celo za najboljšo študentko?
Vas nič ne moti, sem vprašala Niko, da pogosto, tudi v člankih, najprej povedo, da ste lepi, in šele potem, oh, mimogrede, tudi poje lepo? A je ostala skrajno hladnokrvna in se je spretno izognila direktnemu odgovoru: »Atraktivnost na odru je za naš poklic zagotovo prednost, je pa za dolgotrajno kariero zagotovo najpomembnejša in nepogrešljiva pevska kvaliteta. Obvladanje instrumenta, muzikalnost, igralska prepričljivost vsekakor premagajo lepoto. Vsaj na najvišjem nivoju je tako.« Torej da?
In so ji, sklepamo, verjetno bolj pri srcu kritike, ki se ukvarjajo z njenimi pevskimi sposobnostmi. Tole je nekaj stvari, ki so jih napisali o njej: »obetavna novinka«, »dosegla je boljšo mešanico miline in sardonične našpičenosti«, »Izstopala je gotovo tudi sopranistka Nika Gorič, ki ima tehnično izpopolnjen glas /…/, s katerim lahko dosega nebeške višine in eterično pobarvane tone«, en še posebej očaran kritik ji je pa pripisal kar »virtuozno divjaštvo«.
Lepo po vrsti
Da je verjetno »začela prepevati prej kot govoriti,« pravi Mariborčanka, ki je odraščala obkrožena z glasbo … in pristala v baletni šoli. »Ko je k nam na dom prišel dedek Mraz, je od moje štiri leta starejše sestrice želel slišati pesmico, a ker je bila malo sramežljiva, sem namesto nje, komaj triletna, vskočila jaz. Od nekdaj sem rada nastopala. Seveda me je na klavirju spremljal oče, ki ima glasbo v sebi. Zgodaj sem začela obiskovati glasbeno šolo in ure baleta, hkrati sem pela v maminem šolskem zborčku, ki je redno sodeloval s Slovenskim narodnim gledališčem v Mariboru, in se tako zaljubila v gledališče, opero. Z urami solopetja sem začela pri šestnajstih letih, ko sem bila že gimnazijka srednje glasbene in baletne šole v Mariboru. In tako se je moja pevska pot zares začela. Od tam v Gradec, iz Gradca v London.«
Doma na poti
Prav, ampak kje je doma zdaj? »Živim iz kovčka,« skomigne. »Takšno je pač življenje 'umetnika' (ne bi si dovolila sama sebe označiti kot umetnico) na svobodi. Pravkar sem se vrnila iz Kitajske, kjer sem gostovala v petih mestih in s štirimi pevci zastopala Salzburški festival, pred tem sem bila del škotske opere, kjer sem pela Gildo Verdijevega Rigoletta, poletje sem zaradi dela preživela v Angliji in Franciji, tako da svojega doma še nimam.« Ja, pravi, fino bi bilo dobiti stalno mesto v kakšni operni hiši, ampak … »Priznam, da bi mi verjetno trenutno bolj odgovarjal angažma v kakšnem ansamblu evropskih opernih hiš, a se takšno mesto težko najde. Repertoar, ki bi ga ta operna hiša izvajala, bi moral biti ustrezen, seveda je pa tudi konkurence ogromno in včasih so zveze in poznanstva še kako v igri.«
Za njo je že več križišč, ko je morala izbirati svojo pot, najprej se je odločala med baletom in petjem, le nekaj let pozneje je izbirala med igranjem na AGRFT in petjem. Je vedno izbrala pravo pot ali bi se zdaj odločila drugače? »Ni mi žal, niti približno. Vsaka pot bi bila težka, a menim, da sem se pravilno odločila. Opera je sinteza vseh umetnosti, tako da sem s tem poklicem vseeno uspela potešiti žejo po gibalnem in igralskem izražanju.«
Pevka na vodi
Po drugi strani pa ima verjetno tudi življenje iz kovčka svoje prednosti – nekoč so jo poslali tekmovat kar na luksuzno križarko. »Ja, res je, kot predstavnica Salzburškega festivala sem bila nominirana za tekmovanje, ki se je dogajalo na križarki MS Europa. Naša pot se je začela v Barceloni, vse tja do Tunisa in potem preko Alžirije do Cádiza in Malage, izkrcali smo se v Casablanci. Čudovita izkušnja, nikoli prej nisem bila na križarjenju, sploh pa si ne bi mogla privoščiti križarjenja na tako prestižni ladji. Poleg odlične hrane in krasnih mest, ki smo jih obiskali, so se med nami pevci spletla tudi lepa prijateljstva, za nameček sem si pa pripela še lepo nagrado.«
Vmesni člen
Treme ne pozna, pravi: »Kadar sem za avdicijo ali nastop dobro pripravljena, k čemur seveda vedno stremim, je bojazen odveč. Vedno sem menila, da lahko daš le to, kar imaš, in da nima smisla, da se pred nastopom obremenjuješ še s strahom. Ta te lahko le ohromi. Z veseljem nastopam, podajam zgodbe, ki so si jih zamislili libretisti/pesniki in jih uglasbili skladatelji. Poskušam biti zvesta zamislim dirigenta. Seveda tudi sama sprejemam ogromno odločitev in izoblikujem interpretacijo določenega dela, a še vedno mislim, da sem samo neki vmesni člen – medij, ki prenaša med ljudi nekaj večjega, nekaj večnega.«
Dihala bom marca
Življenje iz kovčka zna biti kar osamljeno. Vendar ima Nika k sreči podporno ekipo: »Družina. Brez pomisleka. Stojijo mi ob strani, me bodrijo, podpirajo. Res so zlati in nenadomestljivi. Čisto vsak od njih. Sestra, ki je veliko spretnejša glede formalnosti, pa tudi stilski guru bi lahko bila, bi si zaslužila delovno mesto, toliko mi pomaga.«
Zaradi natrpanega urnika ji ne ostaja veliko časa za zasebno življenje. »Trenutno sem res zelo zasedena, tako da včasih še zase nimam časa. Ko bi le dnevi bili daljši. Srečo imam, da imam tako razumevajoče prijatelje kot družino. Kadar se le da, si vzamem čas zanje, in takrat poskusimo kar se da kakovostno izkoristiti čas. Mislim, da bom marca malo zadihala, takrat zagotovo najdem čas tudi za kak daljši klepet.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
