Švicarska režiserka je znana po izjemnih dokumentarnih filmih, ki obravnavajo pomembne družbene teme, v zadnjih dveh, Prepovedani glasovi in #Ženski užitki, pa portretira zgodbe žensk, ki jim je skupen neverjeten pogum. #Ženski užitki so na žalost iz Slovenije že odpotovali drugam po svetu, obiskovalci 21. festivala dokumentarnega filma so si dokumentarec lahko v Ljubljani ogledali zgolj minulo sredo in četrtek. V njem je Millerjeva, ki je za snemanje potrebovala pet let in dober milijon evrov, prikazala presunljive zgodbe petih žensk.
Pol milijona Evropejk je obrezanih! Leyla Husein je muslimanka iz Somalije, aktivistka in terapevtka, ki je bila pri sedmih letih obrezana ter se večino svojega življenja zavzeto bori proti takemu pohabljanju deklic – po vsem svetu. Ta praksa ni živa samo v Afriki in Aziji, temveč v vseh afriških skupnostih po svetu – tudi v tako »civiliziranih« državah, kot so Velika Britanija, Francija ali ZDA. V Evropi živi pol milijona žensk s pohabljenim spolovilom!
Tako so mladi fantje, rojeni in vzgajani v afriški skupnosti v Londonu, na zunaj videti kot vsi povprečni najstniki, a od svojih bodočih žena pričakujejo devištvo in obrezano spolovilo. V 21. stoletju! Leyla je marsikdaj povsem obupana ter utrujena od nenehnega boja proti spolnemu pohabljanju. Ko tem mladim fantom z velikimi škarjami na modelu vulve iz neke vrste plastelina nazorno pokaže, kako obrezovanje (vse tri faze) poteka, so zgroženi, nekateri celo na robu joka. Ni jim jasno, zakaj se ljudje, njihove starešine, njihov zgled, še vedno zavzemajo za obrezovanje. »Ker je to del naše kulture, pravijo. Moje že ne! Zakaj je tako zastrašujoče, da ima ženska seksualne občutke? Obrezovanja žensk ne omenja nobena sveta knjiga, a žensko seksualnost od nekdaj nadzirajo v imenu religije,« pripoveduje Leyla, ki se je zaradi svojega aktivizma morala s hčerko (ki ni obrezana!) že trikrat seliti, saj ji nenehno grozijo.
Kakšna sreča, da sem moški! Američanka Deborah Feldman je zrasla v hasidski skupnosti (podskupina ortodoksnega judovstva) v delu Brooklyna, ki bi ga lahko označili za povsem drug planet. Pripoveduje o tem, kako se je pri 17 letih poročila v skladu s tradicijo dogovorjenih porok. »V jidišu ne obstaja beseda ljubim te ali beseda za nežnost. Prvi spolni odnos sem imela po poroki z – neznancem. Bilo je zelo boleče.« Pri 19 je rodila sina in se ob tem zavedela, da v izjemno rigorozen način življenja spravlja novo bitje. Potem ko je s svojim otrokom zapustila skupnost, zavedajoč se, da se mora javno izpostaviti prav zato, da bo lahko obdržala skrbništvo nad sinom, je bila deležna grozljivih obtožb svoje družine, češ, naj se raje ubije in da se že pripravljajo na ples na njenem grobu, in židovske skupnosti. Neki židovski časopis jo je celo označil za novega Goebbelsa.
Odkrito govori o obravnavi ženskega telesa in seksualnosti v okviru judovske tradicije in da je iz Talmuda, osrednjega vira judovskega prava in etike, razvidno, kako so lahko moški hvaležni bogu, da se niso rodili kot ženska. »So to božje besede? Ne, zapisali so jih moški,« razmišlja Deborah, ki je prva ženska, ki je po zapustitvi hasidske skupnosti uspela obdržati skrbništvo nad otrokom.
Ljubezen je za zahodnjake. V Indiji spoznamo Vithiko Yadav, aktivistko za človekove pravice, ki je vzpostavila portal Love Matters (Ljubezen je pomembna, op. a.), na katerem se ne izogibajo pogovora o nobeni temi, povezani z ljubeznijo in spolnostjo. Med drugim jasno napišejo, da si želijo tudi ženske doživljati orgazme. Čim več, če je možno. »Vzgojena sem v družbi, kjer se že kot deklica soočiš z otipavanjem moških kjerkoli in kadarkoli, vsaki dve uri pa se zgodi posilstvo. O užitku ženske se ne govori, ljubezen in poroke iz ljubezni pa hindujski dostojanstveniki označujejo kot zahodni koncept – nekaj, kar ni del indijske kulture. Enako menijo o homoseksualnosti.« Tudi v Mahabharati, osrednjem delu hinduizma, je zapisano, da so ženske izvor vseh grehov.
V zapor zaradi vulve. Na Japonskem, kjer v okviru šintoistične tradicije na praznik plodnosti častijo penis, v sprevodih prenašajo ogromne faluse, obiskovalci pa vneto ližejo roza ali s čokolado oblite lizike v obliki penisov, je policija vklenila in v zapor odvlekla manga (japonski strip, op. a.) umetnico Rokudenašiko, ker si je drznila svojo vulvo odtisniti v 3D-različici. Na okrajnem sodišču v Tokiu so ji sodili zaradi opolzkosti, definicijo katere so si izmislili moški, zanjo pa je zagrožena kazen tudi do dveh let zapora. K sreči je nasmejana in prikupno navihana Rokudenašiko obdana z dobrimi odvetniki, ki jo zastopajo pro bono, a njihovega pravnega boja še ni konec. Na novinarsko konferenco po obravnavi je prišel tudi njen oče, medtem ko je njeno mamo sram. Japonska ženska je tiha in pokorna. Manga umetnica še vedno ustvarja z vulvami, nad katerimi se družba, ki dovoljuje stripe s pedofilsko vsebino, še vedno zgraža.
Molite za papeža. Doris Wagner je Nemka, nekdanja nuna, ki jo je za vatikanskimi zidovi v spolno mešani skupnosti več let spolno zlorabljal njen predpostavljeni kaplan Burkhart. Tudi zato danes Vatikanu pravi razbojniška jama, ki se ji je bolje izogniti. Mlada, polna upanja in čiste ljubezni do Boga je bila kaplanu prepuščena na milost in nemilost, med posiljevanji se je popolnoma odklopila in se nato vsakič zavedala svoje ujetosti. Ko je za zločinska dejanja povedala svoji predstojnici, je ta najprej skočila v zrak, nato pa Doris dejala, da ji odpušča. Ona njej?!! Po petih letih bivanja v skupnosti, znotraj katere so jo naredili za popolnoma odvisno, so ji dovolili izobraževanje, to pa ji je dalo moč in tako potrebno neodvisnost za izstop. Doris je spregovorila zaradi spoznanja, da brez pritiska javnosti Cerkev ne bo spremenila nič.
Njen posiljevalec je še vedno duhovnik, celo povzpel se je po hierarhični lestvici, papež Frančišek pa je na njeno pismo odgovoril šele po projekciji filma #Ženski užitki, in sicer: »Vaše pismo smo prejeli. Prosim, molite za papeža!« Dokumentarec je tudi vzrok, da jo je sprejel dunajski kardinal in se z njo pogovarjal kar štiri ure. Je prvi iz katoliške hierarhije, ki jo je obravnaval kot žrtev.
Doris je znanstvenica, žena in mama. »Znotraj cerkvenih zidov te prepričajo, da je svet zunaj krut ter kako so ostali na slabšem, ker so tako brez boga. To je neumnost! Danes vem, kako čudovito se je zbujati ob možu, se nasloniti nanj, ga objeti ...« pripoveduje Doris, ki je na fotografijah v nunski opravi zgrbljena sama vase – jasno, grešno se je izprsiti in na tak način pokazati, da so za brezoblično bluzo in krilom ženske obline. »Tako dolgo so zatirali naša telesa, da ne znamo uživati.«
Režiserka Barbara Miller: V švicarskem učbeniku manjka klitoris!
Kaj vas je med snemanjem dokumentarca najbolj presenetilo in kaj je bil največji izziv?
Šokirana sem bila, da je v teh petih religijah, iz katerih izhajajo protagonistke, žensko telo še vedno omalovaževano. Hkrati pa me to, da se v mnogih državah izpostavljajo pogumne ženske, ki razbijajo tabu ženske seksualnosti, navdaja z upanjem po spremembah v prihodnosti. Izziv je bilo povedati pet zanimivih zgodb, pri čemer poznaš čustva pripovedovalk, njihove družine, a moraš ohranjati širšo sliko in univerzalno sporočilo: ne glede na to, od kod prihajajo, se ženske soočajo s podobno problematiko povsod po svetu.
Kaj je poslednja ovira na poti osvobajanja ženske seksualnosti v 21. stoletju? Je to morda religija?
Religija podobno kot patriarhat daje podlago za prepričanja, kot so manjvrednost ženskega telesa, ki da je grešno, ženska seksualnost je nekaj slabega, demonizirajo žensko telo, vendar mislim, da religija v smislu prepričanj in vere v boga nima težnje po podrejanju žensk. Seveda v filmu pokažem besedila v svetih knjigah, ki so sovražna do žensk, a na koncu je tako razmišljanje vpeto v kulturo in družbeni sistem. Še vedno žensko dojemamo kot seksualni objekt ne kot subjekt, ki želi uživati v seksualnosti in se o svojem telesu odloča sama. Poglejte, kako se ljudje zgražajo, če se deklice dotikajo spolovila, in kako se jim zdi zabavno, če to počno dečki. Religija pa zagotovo manipulira z nami in zlorablja svojo moč. Kot mi je dejala Deborah Feldman, judovstvo na začetku ni bilo proti ženskam, vendar so ga interpretirali moški. Enako se je zgodilo v islamu, mi je pojasnila Leyla Husein. V krščanstvu imamo enak problem!
Kdo je torej prepričal ljudi, da bog sovraži ženske, naša telesa?
Res sem se trudila z iskanjem odgovora na to vprašanje, ampak nisem prišla do zaključka. Najbrž je odgovor v moškem strahu, njihovi negotovosti in želji po prevladi ženske. Ženska ima namreč moč porajanja novega življenja in ideja o nadzoru žensk morda izvira iz želje nadzorovati reprodukcijo. Novembra je v Švici izšel učbenik, kjer pri podobi ženskih genitalij manjka klitoris! Ugotovili so, da ga je izdala katoliška založba, vendar naj bi ga uporabljali tudi v javnih šolah. Vesela sem, da je manjkajoči klitoris v Švici sprožil pomembno debato, saj z njegovim ignoriranjem ob vedenju, da 70 odstotkov žensk doživi vrhunec izključno s stimulacijo klitorisa, sporočamo, da ženski užitek ni pomemben. Klitoris manjka tudi v večini pornografskih filmov.
So pornografski filmi, namenjeni ženskam, korak naprej?
Tudi te filme običajno režirajo moški ali bivše pornoigralke, kar na koncu pripelje do popolnoma iste obravnave ženskega telesa kot v običajnih pornofilmih. Žensko telo je tam, da ugodi moškemu. Pornografija je na internetu dostopna vsem, že enajstletniki se srečajo z njo, in morali bi spremeniti, kako so v njih upodobljene ženske.
Bomo uspešni čez morda sto let?!
Moramo delati v tej smeri, saj to gledajo naši otroci, mi pa se o tem ne pogovarjamo z njimi. Pornofilmi v več pogledih izjemno vplivajo na našo družbo – zakaj se moramo me, ki živimo na zahodu in pravimo, da smo tako svobodne, uklanjati podobam, ki nam jih ponujajo?! Estetske operacije sramnih ustnic so v porastu!
