»Na prvem pregledu sva z ženo mislila, da se šalijo,« se spominja Elvis. »Dva prijatelja sta v tistem obdobju pričakovala dvojčke, zato sem se večkrat pošalil, da si bova pa midva omislila trojčke.« Šok je bil toliko večji, ker se je to resnično zgodilo. »Od takrat naprej sem čisto tiho,« se smeji Topolovec.
V Sloveniji se je v zadnjih tridesetih letih rodilo kar 450 trojčkov, največ med letoma 1993 in 1995, ko je bilo kar dvanajst porodov trojčkov, medtem ko za zadnje desetletje velja, da se na leto trojčki rodijo trikrat. Pisani druščini medicinskih čudežkov so se avgusta pridružili tudi trije šentjurski fantiči. Zakonca že imata fantka, petinpol letnega Patrika, ki si je srčno želel bratca in sestrico, starši pa so si tudi želeli še kakšnega otročka. Ker Mimi ni mogla zanositi po naravni poti, so jima tudi pri drugi nosečnosti, tako kot pri prvi, pomagali z inseminacijo.
Prijetni novici o nosečnosti je sledilo veliko presenečenje. »Ko mi je zdravnica na prvem ultrazvoku dejala, da vidi tri pikice, najprej sploh nisem dojela, kaj mi hoče povedati,« se smeji Mimi. Elvis pa ni mogel verjeti, vse dokler mu Mimi ni pokazala slike z ultrazvoka. »Tako sva bila šokirana, da sploh nisva vedela, kako naj novico poveva tašči, ki naju je spremljala.« Mimina mama, ki z družino živi, da jim pomaga pri negovanju otročičkov, se smeji, da je Elvis večkrat prebledel in počakal, da ji je novico povedala hči. »Jaz pa potem od presenečenja nisem mogla vstati s stola,« pravi in vsi se veselo nasmejijo ob spominu na tisti dan. »Prijateljev pa še dolgo nisem mogel prepričati, da je to res, ker sem se pred tem pač šalil, da si bomo omislili trojčke.« A njegova napoved se je uresničila. »Od takrat sem raje kar tiho,« se smeji.
Selitev in menjava službe
Priprave na drastično povečanje družine so se hitro začele, saj so nenadoma ugotovili, da živijo v premajhnem stanovanju. Občina jim je našla trisobno stanovanje, ki ga seveda niso mogli zavrniti, ima pa to pomanjkljivost, da je v petem nadstropju stanovanjskega bloka, ki je brez dvigala. Zato danes zaradi logistike dvakrat premislijo, kdaj bodo šli vsi skupaj ven. Poleg tega, da so morali urediti stanovanjsko vprašanje, se je Elvis odločil zamenjati službo. Prej je delal v gradbeništvu in ga po vse dneve ni bilo doma, česar si po prihodu treh novorojenčkov ni mogel več privoščiti. Na srečo je hitro dobil novo službo, tako da zdaj lahko več časa preživi z družino in seveda pomaga pri negi svojih sinov. Do šestega meseca je Mimina nosečnost potekala brez zapletov.
»Še zredila sem se občutno manj kot v prvi nosečnosti,« se pohvali. Potem pa se je zapletlo. Trinajstega julija so jo sprejeli v UKC Maribor, kjer so začeli spremljati zdravstveno stanje otrok. Zaradi slabih pretokov krvi so otroke porodili predčasno, v 31. tednu, s carskim rezom. Prvi se je rodil Marcel s 1260 grami, sledil mu je Domen s 1530 grami, zadnji pa je bil najmanjši Enej s 1090 grami. Po porodu pa je sledila prava drama za vso družino. Malega Eneja so namreč takoj po rojstvu zaradi slabega zdravstvenega stanja odpeljali v ljubljansko porodnišnico, kjer so ga naslednji dan operirali. Ker se mu črevesje ni povsem dobro razvilo, so mu morali narediti stomo, da so mu rešili življenje. Prihodnje leto ga zato čaka še ena operacija, s katero mu bodo uredili črevesje in omogočili normalno odvajanje. Druga dva bratca pa sta medtem še nekaj časa ostala v inkubatorju v mariborski porodnišnici. Po desetih dneh pa se je zapletlo tudi pri Marcelu, ki je dobil hudo vnetje črevesja, zato so ga morali odpeljati na pediatrični oddelek.
Strah, ali bodo preživeli
»Strah me je bilo, ali bodo vsi preživeli,« je zaupala Mimi. Lahko si samo predstavljamo, kako ji je bilo, ko je bila po porodu sama v bolniški sobi, otroci pa vsak na svojem koncu. »Z možem sva bila tisti prvi mesec zelo malo skupaj. On se je vsako dopoldne odpeljal v Ljubljano k Eneju, popoldne pa je prišel k meni v Maribor.« Dvakrat v mesecu dni pa je tudi sama šla z možem v Ljubljano pogledat tretjega sinka Eneja. »Tudi domov so prišli vsak posebej.«
Domen je šel z mamico, štirinajst dni pozneje je prišel Marcel, zadnji pa se je družinici pridružil Enej. Družinsko življenje se je kar naenkrat močno spremenilo, saj se seveda vse vrti okoli skrbi za tri male štručke. Oba zakonca pravita, da je to, da z njima živi Mimina mama, vredno zlata, saj jima zelo pomaga pri skrbi za otroke. Ponoči se enkrat ali dvakrat zbudijo in takrat Mimi in njena mama združita moči, da jih čim prej nahranita. Včasih se jima pridruži tudi Elvis, največkrat pa ga pustita spati, da gre lahko zjutraj spočit v službo. Že zdaj pa ugotavljajo, da so si fantki precej različni. »Enej potrebuje največ pozornosti, Marcel se že zdaj rad pogovarja, Domen pa je najbolj miren. Njega nahranimo, previjemo in je zadovoljen. Ko sta bila bratca še v porodnišnici in je bil on sam z nami, skorajda nismo vedeli, da ga imamo,« se smeji Mimi. Najbolj srečen, da ima kar tri bratce, pa je seveda starejši bratec Patrik. Ko so mu povedali, da bo dobil tri bratce, je veselo vzkliknil, da bodo imeli nogometno moštvo. »Zelo je potrpežljiv in razumevajoč.
Ko me je obiskal v porodnišnici, sem ga potolažila, da bom kmalu doma, on pa mi je rekel, naj me nič ne skrbi, da me bratci bolj potrebujejo kot on,« je povedala s solzami v očeh, ponosna na svojega prvorojenca. »Bratcem je sam izbral imena. Zelo je zaščitniški do njih in prav nič ljubosumen. Ko pride iz vrtca, se najprej zapodi k njim in jih pozdravi.« Seveda pa si starši kljub veliki skrbi za male tri vzamejo čas tudi zanj. »Predvsem ob koncu tedna greva skupaj kam pohajat ali pa gre na obisk k svojim bratrancem,« pove Elvis.
Sanje o hiški
Družina živi skromno in vsak denar dvakrat obrne. Na srečo so veliko stvari za otročičke dobili. »Morala sva edino nakupiti še nekaj oblačil za nedonošenčke in otroške posteljice.« Za trojčke so izvedeli tudi pri Radenski, v kateri so se odločili priskočiti na pomoč vsem staršem, ki so v tem letu ali bodo v prihodnjem dobili trojčke, in jim podarili voziček. S tem darilom so presenetili tudi Topolovca.
Vsaka pomoč je zelo dobrodošla, pravita, ko ljubeče pestujeta svoje fante, medtem ko se starejši Patrik pridno igra v svoji sobi. »Najbolj pa si seveda želiva zdravja za svoje otroke in vso družino, pa da bi lahko čim prej našli kakšno bivališče bliže pritličju, da bi z otroki lahko šli normalno ven, na zrak.« Očka pa nam zaupa sanje o življenju v hiški, ki si jo želijo najeti. »Malo sicer pogledam ponudbe na spletu, ampak običajno smo vedno prepozni,« skomigne z rameni. Morda pa naš članek v teh prazničnih časih vidi kdo iz Šentjurja ali okolice in družinici odda stanovanje v pritličju? S tem jim boste prav gotovo močno olajšali življenje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
