Njegova predavanja po državi so vedno dobro obiskana, kadar se ljudje znajdejo v stiski in v borbi za zdravo okolje z oblastno lokalno elito, zavrtijo Komatovo številko. Že dolgo je njegova prednost, da je seznanjen z vsemi mednarodnimi neodvisnimi raziskavami, pomembnimi za naš planet. Ponosni smo na našega sodelavca, ki je pravkar izdal že tretjo knjigo zapisov Umetnost preživetja – iz naše revije. Sto kolumn boste lahko prebrali v knjigi z naslovom Brodolomci na splavu Meduze.
Naslov in podoba knjige izvirata iz izjemne slike umetnika Gericaulta, ki Antona Komata spremlja že vse življenje. Najprej je njegovo pozornost ujela v čitanki za osmi razred, nato pa ga je prevzela še v pariškem Louvru. »To je sijajna upodobitev propada civilizacije! Po padcu Napoleona so Angleži Francozom podarili luko v Senegalu. Francozi so nato tja poslali štiri ladje, a vodili so jih popolni laiki, nastavljeni po političnih zaslugah. Začne se polomija, vse ladje se izgubijo, kapitan Meduze je svojo vodil ob afriški obali. Čez čas so nasedli, a namesto da bi odvrgli težke topove (Ni govora, orožje mora ostati!), je kapitan žrtvoval ljudi. Na rešilnih čolnih je končala elita, za rajo pa so stesali splav in nanj je šlo 149 ljudi. Ladja se je preklala, voda je vdrla vanjo, čolni so šli proti obali, splav pa je odneslo in začela se je agonija teh 149 ljudi. Prišlo je do pokola, kanibalizma, na koncu jih je ostalo samo 15 – naposled jih je rešila neka ladja.«
Slikar je prikazal tudi tri stopnje duha brodolomcev: šest na splavu je optimističnih, verjamejo, da bodo rešeni; osem je apatičnih, šest pa popolnoma obupanih. Gre za odličen prerez družbe. Večina je danes do tega sveta in dogajanja v njem indiferentna.
Konec rodnosti
Kot aktivist se v družbi srečuje s pravilnostjo izjave nemškega filozofa Schopenhauerja, ki je dejal, da karkoli javno počneš, te tretjina podpira, tretjina zate sploh ne ve, tretjina ti pa nasprotuje. Komatov namen je, da predrami ljudi in da se zainteresirana tretjina poveča. »Ker delam in govorim v imenu ljudi in narave.« Če imaš na nasprotni strani strahotno močan kapital, ki ne izbira sredstev in se poslužuje vseh metod – od eliminacije do javne diskreditacije –, bi Komat, če bi deloval v zgolj svojem imenu, že zdavnaj zamahnil z roko, češ, briga me, in v miru obdeloval svoj vrt. »Ampak mi ni vseeno. Škoda se mi zdi ljudi, saj bi lahko svoj razum uporabljali bolj modro.«
»Bi rad izboljšal svet? Mislim, da se tega ne da narediti. Svet je posvečen kraj. Ne more biti izboljšan. Če se vmešaš vanj, ga boš uničil. Če ga obravnavaš kot predmet, ga boš izgubil.« (Dao De Jing)
Strinja se z izraelskim zgodovinarjem Hararijem, da je največja grožnja tega sveta pobeg elite na neke odmaknjene otočke, kjer bodo ograjeni bivali s svojimi sužnji (osebjem), raja pa naj se pokolje za naravne vire. »Živimo v iluziji, da je vse v redu – ker je na zunaj tako videti. Ampak če pogledamo trende, se zgrozimo: rodovitnost prsti pada, v desetih letih uničimo sedem odstotkov rodne prsti. Če jo bomo uničevali s takim tempom, bomo do leta 2060 uničili humus. Kaj pa potem? Nastopila bo strahotna svetovna lakota! Prav tako padata plodnost in rodnost. Do leta 2050 bo rodnost mladih moških na stopnji nič. Prav tako živimo v iluziji, da imamo dovolj vode. Vsi najdragocenejši viri sveta, kot sta voda in prst, so resno ogroženi.«
Hrana je strateško orožje
Komat še vedno opozarja, da propadajo mali kmetje, mi pa pozidavamo rodovitno zemljo, imamo največjo kvadraturo supermarketov na prebivalca, dve tretjini hrane pa uvažamo in smo skupaj s Finci najmanj samooskrbni. »Če pride do krize, bodo supermarketi prazni – kam bomo šli pa po hrano? Hrana je strateško orožje,« opozarja Komat.
»Če se narod odpove osnovnim biotskim potrebam človeka, kot so bivališče, energetski viri, hrana, voda in zemlja (nepozidana!), ter vse stavi na nakupovanje v trgovskih središčih, se lahko poslovimo!«
Prav tako opozarja na to, da nam je neoliberalni model v zadnjih letih uničil socialno mrežo oziroma povezovanje – če se bodo ljudje organizirali na ravni lokalne skupnosti, je še upanje za spremembe oziroma za delovanje v dobro okolja in ljudi. O moči ljudi in njihovem povezovanju se je Komat po Sloveniji že večkrat prepričal. Pa najsi gre za nasprotovanje kloriranju vode, škropljenju hmelja ali izgonu sporne metode črpanja plina v Prekmurju.
»Narava odnose optimizira, mi pa jih v ekonomiji hočemo maksimirati. Gradimo na sebičnosti, tekmovalnosti in profitu. Zato imamo namesto ekonomije dobrega gospodarja na tem planetu omejenih virov ekonomijo roparja plenilca – grabežljivca, ki nenehno apelira na tekmovalnost, ne na sodelovanje živih bitij,« dodaja Anton Komat, katerega drugi zbir kolumn iz naše revije je bil na Slovenskem knjižnem sejmu pred štirimi leti nagrajen in prepričani smo, da bo tudi novih sto silovito odmevalo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
