»Priznati moram, da smo kljub večletnim številnim dejavnostim za odpravljanje predsodkov pred kačami še daleč od tega, da bi jih ljudje sprejeli kot eno od čudovitih stvaritev narave, nujen del našega okolja. So zanimive in skrivnostne. In prav nič hudobne, zahrbtne in sluzaste. So člen v prehranjevalnem spletu, brez katerega se ta lahko poruši. Posledice za naše okolje so pa nepredvidljive in lahko celo usodne,« pravi doktorica znanosti Staša Tome, ki je že dvajset let zaposlena v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani in je pripravila že več kot sto delavnic o kačah ter odmevno razstavo Kače, zakaj se jih bojimo, zanjo je prejela Valvasorjevo priznanje. Napisala je tudi priročnik o kačah z istim naslovom, predvsem pa skuša ljudem dopovedati, da je strah pred kačami pretiran in da so ti plazilci pri nas zaščiteni, torej se jih ne sme ubijati.
Naša sogovornica je rojena v Kočevju, živi v Ljubljani, je poročena in ima dva sinova in psa, v službi pa kačona Čoneta II., ki ji pomaga odpravljati strahove in predsodke pri obiskovalcih muzeja. Njen mož Davorin kače tudi fotografira, večina fotografij v tem prispevku je njegovih.
Otroci se jih ne bojijo več
Poudari, da že nekaj desetletij nihče v naši državi ni umrl zaradi ugriza kače. Ve pa, da so nekatere izmišljotine zelo trdožive. »Tako nekateri še vedno verjamejo, da pride navadni gož v hlev h kravam in drobnici sesat mleko ali da krade mleko iz skodelice, namenjene mačkam. To seveda ne drži, saj kače ne morejo sesati. V gospodarska poslopja jih privabijo toplota in miši na tleh ter netopirji na podstrehi, ki so lahko njihov plen.«
Res pa je, da samice navadnega goža pogosto skupaj z belouškami odložijo jajca v gnoj. »V takšnem skupnem gnezdu je lahko tudi več sto jajc, kar pogosto vzbudi veliko strahu. Vendar je ta odveč, saj mlade kačice, ki se izležejo pozno poleti ali zgodaj jeseni, odidejo vsaka svojo pot, velika večina pa jih konča v želodcih drugih živali, poginejo zaradi pomanjkanja hrane ali bolezni. Strah pred kačami izvira gotovo tudi iz legend in pravljic, kjer poosebljajo predvsem zlo. Hudobna je bila tudi kača, ki je v raju zapeljala Evo, da je pojedla sadež s prepovedanega drevesa.«
Sicer pa so nedavno znanstveniki ugotovili, da je strah pred nevarnimi živalmi pri človeku vsaj delno tudi prirojen, vendar ga zagotovo v največji meri otrokom privzgojijo starši. »Nekdaj so otroci veliko časa preživeli sami v naravi, zato so jih starši v bojazni pred nesrečo pretirano strašili s kačami. V dvajsetih letih, odkar se ukvarjam s tem, se je precej spremenilo. Včasih se je kač balo staro in mlado, danes pa je pretiran strah prisoten predvsem pri odraslih, med otroki pa le še pri redkih.« Ugotavlja tudi, da naši otroci zelo dobro poznajo različne tropske strupenjače, pa udave, pitone in anakonde, medtem ko o domačih kačah vedo zelo malo. »Zato imamo na tem področju še zelo veliko dela.«
Serpentes in serpentine
Sicer pa kačam znanstveniki pravijo serpentes; od tod tudi cestnim ovinkom rečemo serpentine. Saša Tome predlaga, da se skupaj naučimo ločevati med strupenjačami in za človeka nenevarnimi kačami. »Naj srečanje s kačo, pa če je strupena ali ne, ne bo strašljiv dogodek, po katerem se vam bodo še ure tresla kolena, temveč zanimivo doživetje.« Želi si, da bi ob tem tudi kača odnesla celo glavo!
Kače so mesojedi plazilci, ki nimajo okončin in jih uvrščamo v red luskarjev (Squamata), kamor sodijo tudi kuščarji, želve in krokodili. »So živali z nestalno telesno temperaturo, zato zimo preživijo otrple, spomladi pa prilezejo na plano. Takrat je tudi čas za parjenje. Mladički večine naših nestrupenjač se izležejo iz jajc, strupenjače in smokulja pa jajca zadržijo v telesu, kjer se zarodek razvija, in konec poletja skotijo žive mladiče.«
Slovenske strupene kače lahko prepoznamo po čokatem telesu, kratkem repu, cikcakastem vzorcu na hrbtu in navpično zoženi zenici. »Navadno se zaplete prav pri vzorcu, saj je lahko raznolik in ga ljudje slabo poznajo. Pogosti so tudi popolnoma črni primerki gada, belouške in kobranke.«
Kače občasno slečejo poroženelo vrhnjo plast kože, pravimo, da se levijo. S tem zamenjajo staro, pretesno in obrabljeno kožo ter se znebijo zajedavcev, kot so klopi in pršice. »Kače pogoltnejo cel plen. Prehranjujejo se z majhnimi živalmi, kot so kuščarice, druge kače, z malimi sesalci, ptiči, njihovimi jajci, ribami, polži in žuželkami.« Strupenjače plen zastrupijo, da pogine, druge ga ubijejo tako, da ga zadušijo s stiskanjem, ali pogoltnejo živega.
Kače živijo od sedem od dvanajst let, redko več. Večina svoje življenje konča že v najzgodnejši mladosti, redke dosežejo pozno starost. Nekatere tropske kače (udavi) pa so precej dolgožive in lahko dosežejo tudi šestdeset let.
Enajst vrst kač
»V Sloveniji živi enajst vrst kač. To so modras, navadni gad, laški gad, mačjeoka, belouška, smokulja, kobranka, belica, črnica, navadni gož in progasti gož. Prve tri so strupene, mačjeoka je polstrupena, preostale pa za človeka niso nevarne,« pojasnjuje dr. Staša Tome. »Tudi strup modrasa, navadnega in laškega gada za odraslega zdravega človeka ni smrtno nevaren. Le če katera od teh kač piči majhnega otroka ali bolnega odraslega človeka, lahko pride do zapletov, če ne dobi zdravniške oskrbe. Zelo nevaren je tudi ugriz v glavo ali vrat.«
Vse slovenske vrste kač so zavarovane
Najbolj ogroženi so belica, progasti gož, mačjeoka ali črnostrel ter laški gad, ki so pri nas zelo redke in sodijo v kategorijo prizadete vrste (E). »To pomeni, da je njihov obstanek v Sloveniji vprašljiv, če bodo dejavniki ogrožanja delovali še naprej. Njihovo število se je zmanjšalo na kritično stopnjo oziroma zelo hitro upada v večjem delu njihove razširjenosti.«
Med ranljive vrste (V) sodijo črnica, smokulja, navadni gož, kobranka, navadni gad in modras. Zanje je verjetno, da bodo v bližnji prihodnosti prešle v kategorijo prizadete vrste. Le belouška sodi med vrste, ki niso več ogrožene, obstaja pa potencialna možnost ponovne ogroženosti.
Pazljivost
Ker imajo kače skoraj povsem zakrnela ušesa, ne slišijo zvočnih tresljajev, čutijo pa tresenje podlage. »Zato se največ nesreč zgodi, ko ljudje ponesreči z boso nogo pohodijo strupenjačo ali pa nevede sežejo po njej, ko nabirajo gozdne sadeže ali pri kmečkih opravilih.«
Na območjih, kjer je veliko strupenjač, je dobro nositi primerno zaprto obutev (višje čevlje, škornje) in vedno je treba preveriti, kam sežemo z roko. »Strupenjače namreč včasih pred nevarnostjo ne pobegnejo, temveč mirno obležijo, upajoč, da jih ne bomo opazili.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
