Tri leta je po ulicah milijonskega Tbilisija iskal psa Jorgeja. Delil in lepil je letake, spraševal ljudi na ulici, prodajalke v kioskih, komunalne delavce, tudi berače. Brez uspeha.
Pred dnevi se mu je nasmehnila sreča. Poklical ga je uslužbenec operne hiše in mu dejal, da pod drevesom na pločniku leži pes, ki ustreza opisu pogrešanega Jorgeja. Giorgi je hitro stopil na avtobus in že skozi okno videl, da gre najverjetneje res za dolgo časa pogrešanega »najboljšega prijatelja«. Že od daleč ga je poklical. Apatično ležeči Jorge se je dvignil in ko mu je še smrček potrdil, da gre za njegovega lastnika, se je neizmerno veselje začelo.
