Začelo se je z njuno selitvijo iz rodne Srbije v Celje, kjer je Vladica dobil službo živilskega inženirja. Beograd je zapustil nekaj mesecev pred Mirjano, ki je v Beogradu še čakala na vizo – dobila jo je tik pred zdajci, kajti že teden dni potem, ko se je preselila, je morala v porodnišnico, kjer je rodila tri deklice: Sofijo, Isidoro in Nadjo.
V Sloveniji se je v zadnjih tridesetih letih rodilo kar 450 trojčkov, največ, med letoma 1993 in 1995, ko je bilo kar dvanajst porodov trojčkov, za zadnje desetletje pa velja, da se na leto trojčki rodijo trikrat. Pisani druščini medicinskih čudežkov so se letos pridružile torej tudi Sofija, Nadja in Isidora.
Verjetnost za naravno zanositev s trojčki je neverjetno majhna, pravijo strokovnjaki. Poveča se z zdravili za spodbujanje ovulacije ali pri zunajtelesni oploditvi. Zakonca, ki sta skupaj že deset let, sta vedela, da po naravni poti žal ne bosta mogla postati starša. Mirjana je namreč utrpela psihične travme ob bombardiranju Beograda pri šestnajstih letih, zaradi česar je imela težave s hormoni. Prav tako ji niso dajali ravno veliko upanja za uspeh pri zunajtelesni oploditvi, ampak zakonca sta močno verjela, da jima bo uspelo, saj se jima je življenje kar naenkrat začelo čudežno razpletati.
Že pred časom sta se zmenila, da bi se rada preselila v drugo državo. Vladica je najprej dobil ponudbo za delo, kot ga je opravljal v Beogradu, v Angliji, nato je bilo podobno delovno mesto na voljo tudi v Sloveniji. Na koncu je bilo odločeno, da prideta k nam. »Bodočemu delodajalcu sem povedal, da sva z ženo v procesu zunajtelesne oploditve in da je to trenutno najpomembnejše v mojem življenju. Bili so zelo razumevajoči,« je spoštljivo dejal Vladica. Tri mesece je trajalo, da je dobil vse potrebne papirje in novembra je že delal v novem okolju. Čeprav po navadi za družine traja še eno leto, da dobijo vsa dovoljenja za življenje v naši državi, se je za Mirjano ta zgodba precej hitreje razpletla, tudi zato, ker je bila noseča, in to ne z enim dojenčkom, nosila je kar tri.
S tem preprosto ne bi mogla živeti
Čeprav so jima dajali malo upanja, je Mirjana zanosila že po prvem posegu. »Vstavili so mi tri embrije, saj se v večini primerov razvije samo eden,« pripoveduje Mirjana. Do dvanajstega tedna nosečnosti sta mislila, da bosta dobila dvojčka, 3. januarja pa ji je njena zdravnica vsa presenečena razložila, da bosta imela trojčke. Povedali so ji, da bi bilo za vse najboljše, če bi se enemu plodu odpovedala, kajti tako bi bilo manj možnosti za kakršnekoli zaplete, saj večplodna nosečnost vedno velja za rizično, a pri Mirjani to ni prišlo v poštev. »S tem preprosto ne bi mogla živeti,« pravi.
Nosečnost je preživljala iz dneva v dan. Veliko stvari bi lahko šlo narobe, zato se je veselila vsakega dneva posebej. Danes priznava, da ji je bilo precej težko sami noseči v Beogradu. Dnevi so še nekako minili, noči pa so bile dolge. Bala se je za otročke, razmišljala in upala je, da bo vse v redu. Od zanositve naprej namreč ni šla več v službo zaradi prevelikega tveganja. Ob tem pa še negotovost glede vize. Še sreča, da je bila pogosto pri njej njena mama. »Živela sem v pričakovanju – potrebščine za dojenčke sem imela napol pripravljene.« A na koncu se je vse uredilo. Ko je v maju dobila vizo, se je preselila v Celje, čez teden dni pa je družina Radosavljević postala petčlanska. »Ko sem šla pri triintridesetih tednih na kontrolni pregled v ljubljansko porodnišnico, so me tam zadržali. Predstavljala sem si, da bom morda lahko otroke nosila do devetega meseca, zato sem bila presenečena, ko so mi dejali, da bom čez nekaj dni rodila s carskim rezom.«
Še lastnica je pomagala iskati stanovanje
Vse je potekalo izjemno hitro, se spominja. A življenje jima je postreglo s še enim presenečenjem. Skorajda do konca nosečnosti sta živela v prepričanju, da bo tretji otročiček fantek, tako so jima bili dejali, a za vsak primer sta imela na zalogi še eno žensko ime. Sofija je tehtala 1700 gramov, druga Isidora 1650, zadnja je pokukala na svet največja Nadja s 1960 grami. V porodnišnici so z mamico ostale še 14 dni, da so spremljali njihov napredek, Mirjano naučili ravnanja z njimi, dva dni pa je bil z njimi v porodnišnici celo Vladica, da so se skupaj navajali na nov ritem življenja.
»V porodnišnici so bili zelo prijazni, potrudili so se, da sem se počutila varno, in odgovarjali na vsa moja vprašanja. Zabičali so mi, da nam mora v začetku nekdo pomagati, naj zaprosim za pomoč in naj ne bom trmoglava v smislu, sama zmorem vse. Kajti najpomembnejše je, da sem jaz zdrava, le tako bom lahko skrbela za deklice,« se smeji. Že zelo kmalu po prihodu deklic domov jim je na pomoč prišla Mirjanina mama. »Šest ljudi nas je živelo na 40 kvadratih,« pravi, pod nujno so morali poiskati večje stanovanje, ki pa jih je bilo zelo malo na razpolago. Lastnica prejšnjega stanovanja se je zelo trudila pomagati in ji je tudi uspelo. Izvedela je za prostorno, svetlo, popolnoma opremljeno stanovanje, kamor so se preselili pred tremi tedni. Ko smo jih obiskali, je prostor napolnjevala nežna otroška glasba, pričakali pa so nas umirjeni starši, na podlogi na tleh pa prikupne malčice. Prav nalezli smo se njihovega miru.
Sreča je večja od napora
Videlo se je, da sta tako Vladica kot Mirjana že povsem vešča – ko je ena deklica zajokala, sta jo nahranila, nato je prišla na vrsto druga in tretja, nato so zaspale. »Takole mineva dan. Midva nisva prav nič tiha, deklice so vseskozi v tem prostoru z nama, da naju slišijo, predvajava jim glasbo, se z njimi igrava, vmes spijo, pa tudi med sabo veliko komunicirajo in se dotikajo druga druge, tako da midva včasih niti nisva tako pomembna,« se smejita.
Odkar imajo več kot tri kilograme (prej sta jih morala na tri ure buditi in hraniti), ponoči spijo pet ur skupaj – od devetih zvečer pa tja do druge ure. Takrat, če seveda pohitijo, lahko tudi starši ujamejo nekaj uric spanja. »Potem je pa tako, ko se ena naje in umiri, se zbudi druga, pa tretja in potem spet vse od začetka.« Šele zjutraj od devete imata spet kakšne tri urice miru. Mirjana je najbolj hvaležna zanje. Tedaj sede na balkon in v miru popije kavo, ali pa gre na sprehod ter se vrne polna energije. Trenutno je Vladica na očetovskem dopustu, tako je vse lažje.
»V službi so izredno pozorni. Veliko imajo razumevanja za družino. Trudijo se nama olajšati življenje tukaj.« Oba sta zelo zadovoljna z življenjem v Sloveniji. »Tu te spoštujejo kot človeka, takšnih možnosti v svoji poslovni karieri še nisem imel. Kje drugje v tujini bi morda lahko imel višjo plačo, ampak ne verjamem, da bi kje lahko lepše živeli.« V Beogradu sta živela v naselju, kjer sploh ni bilo pločnika, a zelo veliko prometa, prevozi pa katastrofalni, pravita. Mirjana si ne predstavlja, kako bi lahko z otročički sploh šla na sprehod. Celje je manjše, življenje je manj stresno, Vladica ima le nekaj minut do službe, v nasprotju z Beogradom. Veliko več je lahko z družino. Neskončno sta hvaležna, da se je vse skupaj tako izšlo. Ker sta skromna, ne potrebujeta veliko. Kar nekaj potrebščin za deklice sta dobila, nekaj sta nakupila sama, patronažna sestra je uredila, da so za nekaj časa dobili hrano in plenice.
Za trojčice so izvedeli pri Radenski, kjer so se odločili priskočiti na pomoč vsem staršem, ki so ali bodo letos dobili trojčke, in jim podarili voziček in avtosedeže za malčke. S tem darilom so presenetili tudi Vladico in Mirjano, ki sta bila presrečna. Vsaka pomoč je dobrodošla, pravita. Kljub vsemu poudarjata: čeprav je trenutno naporno, ni večje sreče in radosti od pogleda na njune tri bučke, kot jih ljubeče kliče Vladica.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
