Novinarko Revije Zarja je pričakala v brezhibno urejenem stanovanju, s pravkar skuhanim bezgovim čajem. V spodnjih vrsticah si lahko preberete, kako je potekal njun pogovor.
»Bezeg sem nabrala sama,« mimogrede navrže. Mene pa, kot že tolikokrat prej, osupne s svojim videzom: urejena pričeska, z veliko mero okusa izbrana oblačila in rahlo našminkana usta. Gospa, ki jo poznam že skoraj vse življenje. Nikoli se nisem nehala čuditi njeni urejenosti. Tudi če se kdaj ni počutila dobro, je bila vedno videti kot iz škatlice. Čut za lepoto je prinesla že s seboj na svet, in prek hčerke Milene ter vnukinje Mirjam je prešel tudi na našega šampiona Luko Dončića, ki je, poleg tega, da je čeden, rad tudi lepo »uštiman«.
O sebi mama Tina, kot jo kliče Luka, pravi, da nikoli ni bila posebno športen tip. »Rada sem hodila v hribe, osvojila sem tudi Triglav, športi, kot so nogomet, rokomet in košarka, me pa nikoli niso zanimali. Ko je Luka začel igrati za Real, se je pa to spremenilo. Zdaj, če sem le doma, gledam vse tekme, ki jih igra. In navijam! Otroci so mi kupili novo televizijo in me naročili dodatno na neke športne programe, da lahko 'ujamem' Lukijeve tekme,« odgovori mama Tina na vprašanje, ali spremlja pravnukovo športno pot.
Mečejo na napačen koš!
Lani, pred evropskim prvenstvom v košarki, je slovenska reprezentanca igrala tudi nekaj prijateljskih tekem. Eno od njih je v ljubljanskih Stožicah spremljalo celotno Lukovo »pleme«, vsa razširjena družina, bratranci in sestrične, da o teti Marti, ki svojega nečaka prav obožuje, ne govorimo. Tekmo si je ogledala tudi prababica. Imela sem srečo, da je sedela zraven mene, saj me je vso tekmo zelo zabavala. Ko je naša ekipa prišla na parket, se je nagnila k meni in me vprašala, ali kaj vidim njenega Luko. Ker je takrat še imela sivo mreno na očeh (zdaj je uspešno operirana!), je namreč bolj slabo videla. Rekla sem ji, naj spremlja lepega fanta, ki pod hlačkami nosi črne pajkice. Kmalu ga je ugledala in črne pajkice, ki jih je nosil edini, so bile odličen prepoznavni znak za mamo Tino, da je lahko sledila norim košarkarskim vragolijam svojega pravnuka. Ob prvem zadetem košu se je spet nagnila k meni in me vprašala, kateri koš morajo napadati naši. Ko sem ji povedala tudi to, je potem samo še navijala; za gospo njenih let precej živahno!
Po drugi tretjini, ko sta se na parketu zamenjali strani, je bila po nekaj koših čisto zmedena. Spet se mi je približala in mi zavpila v uho: »Ti, kaj pa delajo, a se jim je zmešalo, da mečejo v napačen koš!?« Treba ji je bilo razložiti o zamenjavi košev sredi igre. Zdaj osnovna pravila že obvlada in zares uživa ob gledanju prenosov tekem. Ker je zelo živahna, težko sedi prikovana pred zaslonom vso tekmo. Občasno vstane, malce »pobrklja« okoli in se spet vrne ter gleda naprej.
Pa ne me basat!
Še ena zelo simpatična stvar se je zgodila na že omenjeni prijateljski tekmi v Stožicah. Naša reprezentanca je premagala Hrvaško in veselje po tekmi je bilo neizmerno. Z Lukovo teto Marto in mamo Tino smo se skozi množico navdušencev prebijale do ceste, kjer naj bi nas čakali preostali člani Lukove družine. Ko smo se prerivale mimo gruče zelo razpoloženih navijačev, nas je eden od njih začel nagovarjati, naj se fotografiramo z njimi. Kar tako, za šalo. Najprej smo ga zavrnile, češ, kaj se boste slikali s starejšimi občankami, poiščite si mlada in fletna dekleta in se slikajte z njimi! Ker pa so bili fantje vztrajni in zelo simpatični, smo klonile in jim ustregle. Naredili smo nekaj skupinskih fotografij in fantje so se nam začeli zahvaljevati. Potem pa sem jih vprašala, ali vedo, s kom so se fotografirali. Seveda niso imeli pojma. Ko sem jim »izdala«, da je tale starejša gospa prababica Luke Dončića, so zazevali in zavpili, ne me basat, saj ne mislite resno! Ko so končno dojeli, da je to res, so začeli huronsko kričati od navdušenja in kar naenkrat je bilo osem dedcev v polkrogu na kolenih, klanjajoč se pred mamo Tino! Prizor za bogove! Opazila sem, da je bilo gospe Kaučič precej nerodno, ampak čisto na tiho je pa tudi uživala. Ko pa sem izdala še, da je druga gospa Lukova teta Marta, so pa fantje znoreli od navdušenja!
Prve lepe obleke
Kristina Kaučič pravi, da zelo rada živi, čeprav je morala v svojem dolgem življenju skozi marsikatero težko preizkušnjo. Rojena je bila v družino z devetimi otroki, trije so umrli že pred njenim rojstvom. V hiši so poleg njihove družine živeli stara mama, tri tete in dva strica. »Kolikor se spomnim, sem imela lepo otroštvo. Najbolj se spominjam svoje mame, ki je bila lepa in vitka ženska, vsi smo jo občudovali,« se vrne v mladost. Doma je živela do devetega leta, nato pa je odšla za pestrno v Mursko Središče ter tam ostala leto dni. Kmalu je »padla« v oči bogatim trgovcem z veliko trgovino z mešanim blagom in pri njih se je zaposlila kot gospodinjska pomočnica. Po končanem osnovnem šolanju so jo vzeli za vajenko v njihovi trgovini in jo naučili vseh skrivnosti tega poklica. Sprejeli so jo za svojo in zanjo lepo skrbeli. Mlada Tina, kot so jo klicali, je bila pri prijaznih trgovcih do svojega 16. leta. »Bilo mi je lepo, uživala sem, da sem lahko svoj zaslužek porabila za lepe obleke. Že takrat sem bila rada lepo oblečena,« pripoveduje. Enkrat na teden je hodila na obisk k domačim.
»Ugrabljena«
Šestnajstletna Tina je slovela kot čedna in modno oblečena mladenka in pri marsikom, zlasti pri dekletih v svoji domači vasi ter daljnih sorodnicah, je včasih vzbujala malce zavisti. Neke nedelje, ko je spet prišla na obisk domov, so jo povabile na izlet, češ, pridi, se bomo peljale s kombijem. Kristina je seveda bila za izlet. Kasneje se je izkazalo, da so jo tako rekoč ugrabile. Pristala je v Medvodah, kjer so takrat ravno gradili hidrocentralo v Mavčičah in so potrebovali delovno silo. Tina se je zdela primerna za delo v kuhinji, pravzaprav za strežbo hrane delavcem, ker je bila sposobna, pa še čedna zraven. Kaj boš pri tistem trgovcu, tu bodi! In so jo kar pustili v Medvodah. Gospa Kaučič je še danes prepričana, da so ji to zakuhali iz ljubosumja.
Prometna nesreča je spremenila vse
Pa se je mladenka znašla tudi v tisti situaciji, imela je službo, solidno je zaslužila in si uredila življenje. Tu je spoznala tudi ljubezen svojega življenja, Francija, ki so ga vsi klicali Franček. »O, kako dober človek je bil. In lep, ni za povedat!« se razgovori mama Tina, ki pravi, da je vsaka stvar za kaj dobra. Njene na začetku osovražene Medvode so postale kraj, kjer je spoznala svojo veliko ljubezen. Poročila sta se, dobila najprej Marto, štiri leta kasneje pa še Mileno. Družina se je preselila v Ljubljano. In tako sta srečno živela do konca svojih dni … Ja, če bi živela v pravljici, v resnici pa je bilo drugače. Grozna prometna nesreča je vzela življenje Frančku, takrat staremu nekaj več kot dvaintrideset let. Kristina je ostala sama z dvema deklicama.
Borka
»Še danes ne vem, kako sem preživela,« tiho pripoveduje. »Denarja ni bilo pri hiši, jaz pa sem imela dve hčerki, ki ju je bilo treba spraviti do kruha. Kljub neizmerni žalosti sem vedela, da moram delati, da je vse odvisno od mene, saj sem bila sama za vse, dekletoma pa sem bila mama in oče hkrati.« Kristina je bila takrat v službi v tovarni Saturnus, delala je v končni kontroli izdelkov. »Veš, takrat so bili drugi časi, takrat je človek še pomenil nekaj. V fabriki so mi šli na roko, lahko sem delala nadure, da sem dodatno zaslužila. Dopoldne sem opravila svojo službo, šla domov, skuhala, 'porihtala' punci, potem pa nazaj v službo. Pa smo preživele!« kar malce s ponosom pove. Očitno je gospa prava borka! In verjetno njeni geni pripomorejo k temu, da je danes tudi Luka tak borec na parketu.
Slavna prababica
Kristina Kaučič pravi, da živi zadovoljno življenje. »Rada živim, čeprav sem že precej stara. Nedolgo tega mi je malo ponagajalo zdravje, sem že mislila, da bom šla rakom žvižgat, pa sem preživela in spet se dobro počutim,« zadovoljno pripoveduje. Kako se počuti kot »slavna« Lukova prababica? »Ah, daj no mir, kakšna slava!« se nasmeje. Potem pa se spomni nedavnega dogodka: »Sem šla mimo našega Mercatorjevega bifeja, dopoldne so tam zunaj pili kavo upokojenci. In sem slišala: ti, a veš, kdo je tale? Očitno je vprašani rekel, da ne ve, zato mu je odgovoril – ja, Dončićeva prababica! Jaz sem se v sebi nasmehnila in šla lepo naprej.«
Oba sta bila zlata otroka
Lukove mame Mirjam se spominja kot zelo pridne in neproblematične deklice. »Bila je tiha in mirna, rada se je učila, z njo nikoli ni bilo nobenih težav.« Kaj pa Luka? »Takrat, ko se je rodil, nisem bila več toliko vpeta v njihovo vsakdanje življenje, takrat je kot babica bolj nastopala moja hčerka Milena. Ampak na morje sem pa vedno hodila z njimi. V Punatu na otoku Krku so imeli prikolico in veliko poletij smo preživeli tam. Spominjam se Lukija, živahnega fantiča, ki se je rad držal doma. Spominjam se tega, da je neumorno skakal po trampolinu in da se je ure in ure igral z žogo.«
Na koncu pa še o štrudlju in petju
Gospo Kaučič vprašam, ali drži, da Luka obožuje njen štrudelj s skuto in rozinami. Slišim, da se kdaj pa kdaj znajde na krožniku tudi v Madridu. »Ja, to je pa res, za moj štrudelj Luki pravi, da je najboljši na svetu,« ne more skriti zadovoljstva prababica. In v čem je skrivnost njenega zavitka? »Tole pa le zapiši: štrudelj mora biti dobro obdelan in spočit! Testo je treba mesiti na roko najmanj pol ure in najmanj pol ure mora tudi počivati. No, lahko tudi eno uro, več pa ne! Pa na tanko ga je treba razvleči.«
Med pogovorom 86-letna gospa velikokrat vstane izza mize, malo se pritožuje, kaj vse pišem, »pa glej, da ne boš vsega zapisala, bodo moje pevke mislile, da se mi je čisto zmešalo.« Pevke? »Ja, pri pevskem zboru pojem. Deset upokojenk se nas dobi enkrat na teden in prepevamo slovenske viže. Pojem pa zelo rada in moj glas paše k vsakemu glasu,« kar malce ponosno pove.
Na koncu pohvali še svojega najmlajšega vnuka, sina hčerke Marte. »Včeraj mi je moj Domenček pomil vsa okna, jaz pa sem oprala zavese, da jih je potem on še obesil. Ga moram pohvaliti, ker tako lepo skrbi zame,« se razneži.
Kristina Kaučič je zadovoljna gospa, ki kljub visokim letom še vedno živi polno življenje. Ponosna je na vso svojo družino – na hčerki Marto in Mileno, na štiri vnuke in šest pravnukov. Luka Dončić je le najslavnejši član njenega velikega »plemena«. Rada ima vse, tiste »slavne« in tiste, ki to niso. Bravo, mama, vi pa boste pustili ljubeče odtise v svojih ljudeh! In za to je vredno živeti.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
