Že več kot trideset let poučuje, pripoveduje zgodbe, izobražuje učitelje in starše, zadnje desetletje in pol pa po svetu vodi tudi delavnice za zdravstvene delavce – psihologe, terapevte, šolske svetovalne delavce, medicinske sestre in zdravnike. Znova je obiskala tudi Slovenijo.
»Pripovedovanje zgodb je bilo od nekdaj del mnogih tradicionalnih kultur,« pravi pisateljica, »starešine in modreci so pravljice in pripovedke uporabljali, da so se povezali z otrokovo domišljijo, se otrokom na pomirjujoč način približali in tako lažje usmerili ali priklicali neko vedenje. Žal je v večini dežel in šol prevladal zgolj razumski pristop k učenju. Tu potrebujemo ravnovesje in na srečo se na nekaterih šolah in univerzah po svetu tega zavedajo. V raziskavah na univerzi v kanadskem Vancouvru ugotavljajo, kako bi lahko pripovedovanje zgodb postavili v središče učnih načrtov. Vsaka učna ura bi morala izhajati iz zgodbe. Ko ti uspe spodbuditi domišljijo učencev, pridobiš tudi njihovo pozornost ter željo po učenju in znanju. Po mojih izkušnjah je poučevanje v zahodnem svetu zelo enostransko, zato ga moramo uravnovesiti. Pomembno je, da se znova spomnimo, kakšno moč imajo zgodbe pri razvoju otroške domišljije, učenju in spreminjanju. Pomagajo nam lahko v različnih situacijah, včasih pa komu čudežno spremenijo življenje.«
Prva zgodba za zahtevnega sina
V prvi polovici življenja tudi nje pripovedovanje zgodb ni niti najmanj zanimalo, vse, kar je bilo povezano s kreativnim pisanjem, pa je prav sovražila. Navduševala jo je matematika in iz nje je tudi diplomirala. Ko je postala mati treh sinov, pa se je marsikaj spremenilo. Takrat je odkrila, da jih v miren spanec najlažje zaziblje s pripovedovanjem zgodb, pravljic, pripovedk. Za zaposleno mater samohranilko je bilo to zelo pomembno. Z leti je tudi ugotovila, kako dobro so nekatere zgodbe vplivale na sinove. Svojo prvo zgodbo, Oblačni deček, je napisala za najmlajšega, takrat petletnega sina, ki je bil zelo zahteven otrok. Pred svojim petim rojstnim dnem jo je postavil pred svojevrsten izziv: če mu ne kupi bojne lutke iz sive gume, ki jo imajo vsi njegovi prijatelji, je najslabša mama v vesolju! Navkljub grožnji, ki je napovedovala neprijetne posledice, je Susan sinku podarila mehko in lepo lutko fantka iz blaga z modrimi očmi in svetlimi lasmi, kakršen je bil sam, misleč, da jo bo zagotovo vzljubil, ko jo bo zagledal. A jo je, ko je odvil papir, besno zalučal na tla in odvihral stran od »najslabše mame« …
Zgodba je kot veter, pride od daleč in seže v tvoje srce. - Bušmanski pregovor
Kot pripoveduje pisateljica, je bilo naslednjih nekaj tednov najhujših v njenem starševskem življenju, saj jo je jezni in razočarani sin povsem ignoriral. Vendar se je v tistem času domislila, da bi zanj napisala terapevtsko zgodbo in z njo poskusila premostiti prepad med njima. Tako je nastala zgodbica Oblačni deček – o fantku, ki živi na oblačku in išče prijatelja na Zemlji. Ker je najmlajši takrat zavračal tudi večerno pripovedovanje zgodb, mu jo je nežno povedala, ko je bil že v polsnu. Po nekaj večerih je njegov odpor popustil, Susan pa je ponoči z njegovega pograda razpela kos belega muslina, ga oblikovala v oblak in nanj položila lutko, ki jo je sinu podarila za rojstni dan. Delovalo je. Sin jo je zjutraj prebudil, presrečen, da ga je Oblačni deček izbral za svojega prijatelja. To ga je povsem spremenilo, igrača je postala njegov najtesnejši družabnik, povsod jo je jemal s sabo, prerodila je tudi življenje družine in sinovih prijateljev. Ti so začeli s svojimi bojevniškimi igračami prihajati na čajanke z Oblačnim dečkom in si kmalu zaželeli, da bi tudi oni imeli tako lepega in mehkega prijatelja. Susan Perrow je prepričana, da je Oblačni deček vplival tudi na izbiro poklica njenega najmlajšega sina; postal je namreč oblikovalec, ljubitelj lepih stvari in naravnih materialov.
Ponavljanje in rime za zbrano poslušanje
Susan je lahko uporabnost in delovanje terapevtskih zgodb preizkusila tudi v vrtcu, kjer je delala. »Ko sem nekega dne skupino otrok peljala na sprehod v bližnji gozd, so se kar naenkrat razkropili naokrog. Ker je bila na eni strani reka, na drugi pa avtocesta, me je bilo strah, da se komu kaj ne zgodi. S pomočnico sva zato panično zbirali otroke za vrnitev v vrtec. Tako stresne izkušnje si nisem več želela ponoviti. Potem sem šla sama na sprehod v isti gozdiček (najboljše ideje dobim v naravi) in med potjo zagledala drevo, ki je imelo nizko na deblu, na mestu, kjer so odžagali veliko vejo, svetlo liso. Videti je bila kot vratca, skozi katera vstopajo majcena bitja, in dobila sem idejo za pesmico o drevesu Tok-Tok. Naslednjič sem najprej zbrala otroke pri drevesu, jim povedala pesmico, otroci pa so navdušeno trkali na vratca ter potem previdno stopali po gozdu ter opazovali rastline in živali. Verjeli so celo, da so videli majcena gozdna bitja, kako plešejo v sončnih žarkih. Pesmica je povsem spremenila to in naše bodoče izkušnje v gozdu.«
Kot pove Susan Perrow, so bili poezija in preproste rime njena odskočna deska za pisanje zdravilnih zgodb. Sicer pa v zgodbe tu in tam vključi tudi pesmice, saj ponavljanje in rime, še posebej pri manjših otrocih, pripomorejo k zbranemu poslušanju.
Zgodbe, ki pokažejo novo pot
Najprej je pisala terapevtske zgodbe za otroke od treh do osmih let, ki so zbrane v njeni prvi knjigi in zdaj prevedene tudi v slovenščino (Zdravilne zgodbe za vedenjske izzive, Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev Slovenije – Zveza). Danes piše zgodbe tudi za najstnike in odrasle, za svoje najpomembnejše delo pa šteje seminarje, na katerih ljudi nauči, kako napisati terapevtsko zgodbo. Včasih odrasli napišejo zgodbo zase, najpogosteje za svoje otroke. Susan slednje ilustrira z resnično pripovedjo o mami, ki se je udeležila njenega seminarja v Zagrebu, da bi napisala terapevtsko zgodbo za svojo 17-letno hčerko z mišično distrofijo, ki ni mogla več hoditi. Starši so ji kupili invalidski voziček, a ga ni hotela uporabljati. »Rekla je, da je grd in da ne bo šla nikamor, če je ne bodo nosili. Mama je do konca seminarja napisala zgodbo o deklici in njeni ogrlici s črnim kamnom, ki je z leti postajala vse težja in potiskala deklico k tlom. Ko je zaradi teže ogrlice padla, se je črni kamen razklal in iz njega je padel lep ametist ter deklici zašepetal, da ji lahko pokaže novo pot … Ko je mama hčerki povedala zgodbo, je imela nanjo tako močan vpliv, da je začela že naslednje jutro uporabljati invalidski voziček.« Dekle danes študira, spodbudila je celo akcijo, da so na fakulteti odpravili fizične ovire za invalide. Susan pravi, da jo vedno obišče, kadar ima seminar v hrvaški prestolnici.
Susan Perrow živi v bližini mesta Brisbane, v čudovitem kraju ob peščeni plaži na vzhodni avstralski obali, v pravem raju za deskarje. Še vedno rada potuje po svetu, a od leta 2008 skuša predavateljske turneje na drugih celinah omejiti na dve na leto in takrat obišče čim več dežel. Trenutno je na desettedenski evropski turneji, jeseni jo čaka pet tednov po ZDA, vmes bo predavala po Avstraliji. Na Kitajskem je bila že enajstkrat. Že priprave na turneje ji vzamejo ogromno časa in terjajo nešteto poslanih elektronskih sporočil. Naslednje leto si želi preživeti le v Avstraliji. Rada bi več časa posvetila svoji družini in petim vnukom, z možem kampirala ob reki, se vozila s kanujem, v naravi dobila navdih za nove zgodbe in imela čas za pisanje … A če bo prišlo zanimivo vabilo na drug konec sveta, se bo najbrž odzvala, saj svoje znanje in izkušnje z veseljem posreduje drugim. Pogosto je osrednja govornica na nacionalnih učiteljskih konferencah. Včasih se sprašuje, ali ima pri svojih letih še dovolj energije za naporna potovanja, ko pa dobi kakšno navdihujoče sporočilo o tem, kako je zdravilna zgodba posamezniku ali družini spremenila življenje, ve, da je prav, da nadaljuje svoje delo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
