Na navidez preprosto vprašanje o začetkih nima preprostega odgovora. Začelo se je bodisi z Zagrebom (290 kilometrov) … Bodisi leta 1998, ko je kolesaril v Zürich na SP v hokeju elitne divizije (800 kilometrov) … Ali pa leta 2002, ko ga je SP v hokeju zvabilo v Göteborg (2.000 kilometrov) … »Zagotovo pa najpozneje leto kasneje, ko sem se podal v Damask in od tam z letalom na Ciper na ogled naše nogometne reprezentance – 3.500 kilometrov,« začetne kilometre pretehta Škofljičan Aleš Juvanc. »Težko bi se opredelil, katera od teh je bila začetek daljših razdalj, v danem trenutku je bila vsaka od naštetih nekaj posebnega in novega.« Že kot otrok je razmišljal, da bo nekega dne kolesaril po svetu; pozneje so ga na cesto zvabili drugačni razlogi, na začetku pa so to bili športni dogodki. »V večini primerov gre za kolesarstvo, formulo 1, nogomet in hokej na ledu. Seveda pa gre tudi za iztočnico oziroma motiv za neko pot. V zadnjem času športni dogodki niso vedno razlog za to.«
Nekaj utrinkov s potovanja po Severni Ameriki.
Na kolesu čez celo leto
Juvanc vedno potuje sam. »S sabo imam od 20 do 25 kilogramov prtljage, odvisno od lokacije, vremena in časovnega okvirja. Večinoma je obleka, kolesarska in civilna, fotoaparat, pribor za osebno nego, avtokarta, zvezek in nekaj dodatne kolesarske opreme kot na primer veriga, zračnice…,« pove. Za destinacijo se odloči vsaj leto prej – zgodilo se je tudi, da že nekaj let pred odhodom. »Organizacijsko in fizično se začnem pripravljati nekaj mesecev prej, sicer pa kondicijo vzdržujem skoraj čez celo leto na kolesu, ob koncu in na začetku leta imam po navadi en ali dva meseca premora.«
Nima se za ekstremnega športnika
Kilometre premaguje na treking kolesu, a ni bilo vedno tako. »Vmes sem nekaj let uporabljal gorsko kolo. Z njim sem denimo kolesaril iz Kenije v Južno Afriko – 6.100 kilometrov, kar je moja druga najdaljša pot,« pojasni in doda, da je njegovo trenutno treking kolo v celoti prilagojeno popotniškemu kolesarjenju.
Juvanc jo je julija 2011 prek Razdrtega in Nove Gorice mahnil v Portogruaro v Italiji in nato po isti poti z nazaj. Takrat je postavil osebni rekord, 402 kilometra v enem dnevu. Ni mu bilo lahko, saj je vso pot pedala gorskega kolesa poganjal po asfaltu. Vseeno se nima za ekstremnega športnika: »Rad potujem in rad kolesarim, še najraje pa potujem s kolesom – že od nekdaj. Če kdo, potem sem jaz kolesar popotnik. No, nisem edini, ampak v Sloveniji nas je bolj malo pravih.«
Dobre in slabe izkušnje
Daljših potovanj se loteva enkrat do dvakrat na leto, odvisno od financ in dobre volje pokroviteljev. Koliko jih je nanizal, ne ve. »Ne vem natančno, koliko jih je za mano, odvisno od dolžine. Če je spodnja meja 2.000 kilometrov, jih je bilo približno 15. Glede na dolžino tudi trajajo različno, od enega do petih mesecev. Morda je bilo fizično najbolj naporno zadnje, ko sem letos spomladi kolesaril iz Los Angelesa v Quebec. Zaradi nevarnosti je bilo naporno tudi potovanje iz Santiaga v Rio de Janeiro, zaradi logistike, dolžine in birokratskih ovir pa od doma do Pekinga, ki je sicer moje najdaljše – 11.000 kilometrov. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin potovanje iz Kenije v Južno Afriko. To je bilo najboljše potovanje, polno lepih izkušenj. Ko imam predavanja, jih imam največkrat ravno o tej poti.«
Izkušnje pa niso vedno le lepe – bil je povožen, napaden in oropan. »Prvi dan, ko sem z letalom prispel v Čile in začel kolesarsko pot po Južni Ameriki, me je v Santiagu z nožem napadel nepridiprav in mi vzel veliko vsoto denarja,« pove Juvanc. V podobno neugodnih situacijah se je znašel tudi v Pekingu in Azerbajdžanu: v Pekingu so mu v bližini olimpijskega stadiona ukradli torbe z vso prtljago, v Azerbajdžanu pa ga je ženska s terenskim vozilom zbila pri hitrosti prek 100 kilometrov na uro – gospa je zaspala za volanom. »Na srečo sem imel le odrgnjeno kožo in nekaj oteklin,« se spominja. Sicer pa: »Ko sem prišel v lokal v mestu Guimaraes, so me gostje prepoznali (dan prej sem dal izjavo za portugalsko TV, potem ko sem prikolesaril iz Slovenije na Portugalsko). Vsi so vstali, mi zaploskali, me vzeli na rame in vzklikali: »Ti si naš junak!« V neki vasi v Avstraliji sem izbral drevo, pod katerim naj bi spal. V bližnjo restavracijo sem šel na večerjo in preden sem jo naročil, so me trije možakarji povabili, naj z njimi spijem pivo. »Bom, a najprej bom večerjal,« sem dejal. »Ne, ne boš,« so odvrnili. Povabili so me na večerjo v hišo enega od njih in tudi prenočil sem tam. V Mehiki sem kolesaril po avtocesti in na cestninski postaji me je ustavil policist. Sledil je krajši dialog: »Ali imaš listek?« »Kakšen listek?« »Listek za plačilo cestnine, vendar. Če voziš po avtocesti moraš imeti listek.« »Verjamem, ampak jaz ga nimam.« »Kaj bomo pa zdaj?« »Kako to mislite?« »Kolo ne sme prestreči senzorjev, dvigni ga in ga nesi.« Kolo s torbami vred sem dvignil dobrih deset centimetrov nad tlemi in ga nekaj metrov nesel mimo cestninske kontrole.«
Ko premaguje brez števila kilometrov in če je pot monotona ter brez prometa, razmišlja o dnevih, ki so za njim. Včasih v mislih prepeva, če mu prede trda, moli.
Njegove najdaljše poti:
11.000 kilometrov od Škofljice do Pekinga leta 2008
6.100 kilometrov od Nairobija do Port Elizabetha leta 2010
4.700 kilometrov od Santiaga do Ria de Janeira leta 2007
4.500 kilometrov od Los Angelesa do Quebeca leta 2017
4.400 kilometrov od Škofljice do Lizbone leta 2004
Vedno dela promocijo
Kakšni pa so odzivi domačinov, ko jim pove, od kje prihaja in kakšna pot je za njim? Poznajo Slovenijo? »V veliki večini so odzivi pozitivni in skoraj vedno je prisotno veliko navdušenje ter spoštovanje. Slovenijo poznajo čedalje bolj, še vedno pa je kar nekaj primerov, ko še nikoli niso slišali za Slovenijo. Najbolj so me sprejeli v muslimanskih deželah: Turčija, Sirija, Iran, Indonezija, Malezija. Tudi nad Američani na zadnji poti sem bil prijetno presenečen. Za svojo domovino vedno delam promocijo, imam zastavico na krmilu, napis Slovenija na kolesarskih hlačah in dresu. Od državnih inštitucij pa v ta namen nikoli nisem dobil nobenega denarja. Naj navedem en primer: ko sem prvi dan z letalom prispel v Avstralijo in začel kolesariti, sem v mestu Adelaide srečal starejšo gospo, ki je dejala: »O, iz Slovenije si. Tam je Bled, kajne?« »Ja, a ste že bili pri nas?« sem vprašal. Odvrnila je, da ne, ampak da ima namen priti.«
Načrtuje dve daljši poti
Za naslednje leto ima v načrtu dve daljši poti, pač odvisno od financ. Zaenkrat se bolj osredotoča na prvo, ko naj bi konec marca iz Izraela kolesaril v Kenijo. Kako pa se počuti kot tujec v tuji deželi? »Zdaj, ko so za menoj vse celine in 75 držav, ni nikakršnih težav v tem smislu. Pravzaprav jih nikoli ni bilo in vedno sem z veseljem prikolesaril v tuje dežele. Če sem iskren, sem se v tujini vedno bolje počutil kot v domovini,« pove Juvanc, ki je prepričan, da določena doživetja na človeka čakajo le v širnem svetu. Kakor tudi določena širina, ki pride le s cesto.
