Prejšnji Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je dopolnil četrt stoletja, in je torej čas, da Slovencem ponudijo novega. Kar je zdravstveno ministrstvo na začetku tega leta tudi storilo. Zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc se zdi na novi zakon zelo ponosna, zavarovalnice, Zdravniška zbornica in opozicija – pa tudi del koalicije – ga napadajo, nas pa je zanimalo predvsem tole: kaj bo zakon prinesel nam? Bomo imeli več, enako ali manj pravic? Bomo, ko bo zakon sprejet, na boljšem ali na slabšem?
Nekaj tega in nekaj onega, bi rekli
Stari ZZVZZ je z začetka devetdesetih, medtem pa nam pada rodnost in prebivalstvo se stara. Leta 2015 rojeni dečki bodo – teoretično – dočakali povprečno 78, deklice pa 84 let. Leta 2010 so se tedanji petinšestdesetletniki lahko nadejali še kar nekaj let življenja, moški najmanj 17, ženske vsaj 21 let. Tudi ljudje s kroničnimi boleznimi zdaj živijo dlje kot pred četrt stoletja, medtem pa upada število medgeneracijskih gospodinjstev, v katerih so ljudje sami poskrbeli za nemočne ostarele svojce, in se viša število enoosebnih gospodinjstev in manjših družin. Poleg tega področje zdravstva zdaj poleg ZZVZZ ureja še več drugih zakonov in veliko podzakonskih aktov, zato je vse skupaj zavito in nepregledno. Nujno smo torej potrebovali nov zakon, ki bo ujel korak s časom, ki bo hkrati pregleden in jasen, ki bo pravičnejši, solidarnejši in ki bo sam samcat zajel vse, prav vse pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Do sem se vsi strinjamo.
Naprej pa ne več
Vsi otroci so naši: ministrstvo za zdravje zagotavlja, da nam košarica pravic ostaja neokrnjena, to pa seveda ne pomeni, da ne bo sprememb. Nekaj je prav velikih.
Dobra novica je na primer to, da so po novem zakonu zavarovani prav vsi otroci, v dosedanjem sistemu so nekateri namreč padli skozi špranje, saj so imeli glede na to, ali so zakonski ali nezakonski, posvojeni, pastorki ali brez staršev, različen obseg pravic in različen dostop do njih. Če so starši izgubili delo in so zaradi neplačevanja prispevkov izgubili pravico do zdravstvenega zavarovanja, so jo z njimi izgubili tudi njihovi otroci. To se po novem ne bo več dogajalo, zavarovani bodo vsi otroci ne glede na pravni položaj staršev ali skrbnikov. Otrok je v vsakem primeru zavarovan do dopolnjenega 18. leta, če se šola naprej, pa najdlje do konca programa druge bolonjske stopnje oziroma največ do svojega 26. leta. Obvezno zavarovanje pa otroku preneha že prej, če sklene zakonsko ali partnersko zvezo.
Samo do šestega leta pa imajo otroci pravico, da je z njimi v bolnišnici eden od staršev, čeprav Svetovna zdravstvena organizacija in Konvencija o otrokovih pravicah složno trdita, da »otrok« pomeni mladega človeka do izpolnjenega osemnajstega leta. Za nego bolnega otroka je bilo prej določenih sedem dni, zdaj jih je deset (z možnostjo podaljšanja za 20 dni), vendar je prej veljalo za otroka do sedmih let, zdaj do šest let.
Po drugi strani so se zaostrili pogoji za zavarovanje družinskih članov – po zavarovancu je še vedno lahko zavarovan njegov partner, vendar samo pod določenimi pogoji: če je nezmožen za delo, če varuje in vzgaja predšolskega ali duševno prizadetega otroka ali če je vpisan v evidenco brezposelnih.
Ukinja pa se zavarovanje staršev po zavarovancu, vendar pri približno petdesetih ljudeh, ki so zdaj tako zavarovani, ostaja do izteka pogojev.
Omejeno bolni
Spremembe se obetajo tudi pri bolniškem dopustu – po novem imate pravico do denarnega nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo neprekinjeno najdlje 12 mesecev ali s prekinitvami 540 dni v dveh letih. Po tem času bo zavarovanec še vedno dobival boleznino v enakem znesku, vendar jo bo iz svoje malhe plačeval ZPIZ, kar pa ne vpliva na status delavca, ki ga mora delovno mesto čakati, dokler ne dobi pravice do redne ali invalidske pokojnine. Dolgoletne bolniške se torej poslavljajo.
Za darovanje organov ali krvi je boleznina 100 odstotkov od osnove (velja tudi za samozaposlene), sicer pa 80 odstotkov. Kljub pozivom pa ministrstvo ni uslišalo predloga, naj samozaposlenim boleznino plačuje Zavod že od četrtega dne, in tako tudi zanje še naprej velja, da jo prvih 30 dni plačuje njihov delodajalec, torej sami.
Zakon prvič določa najvišje in najnižje nadomestilo – slednje je 80 odstotkov minimalne plače v RS, najvišje pa dvainpolkratnik povprečne mesečne plače v RS v prejšnjem koledarskem letu. To nadomestilo se ne valorizira – z utemeljitvijo, da se tako ali tako izplačuje le omejen čas.
Pri kršitvah je bilo prej nadomestilo začasno zadržano, po novem pa se za ves mesec, v katerem je bila storjena kršitev (na primer neutemeljeno odklanjanje ali odlaganje zdravstvene ali osebne obravnave, kršitev zdravniških navodil), ne izplača neto nadomestilo, plačani pa so davki in prispevki, le pri opravljanju pridobitnega dela se nadomestilo odvzame v celoti v bruto znesku.
Za delodajalca, ki delavca pravočasno ne prijavi v zavarovanje ali odjavi iz njega (za oboje je rok osem dni), so po novem predvidene sankcije (malomarnost ga bo stala tisoč evrov), Zavod pa je dolžan o zamudi obvestiti delavca in ga pozvati, naj si uredi zavarovanje. Delavec lahko zdravstvene storitve uveljavlja še osem dni po prenehanju zavarovanja.
Do zdaj so samozaposlenim, ki niso plačali zdravstvenih prispevkov, takih je v vsakem trenutku okrog dvajset tisoč, »zadržali« pravice do zdravstvene oskrbe, ker pa je to, ugotavlja ministrstvo, nesorazmerna kazen, jo ukinja. Kaj se bo zgodilo s tistimi, ki bodo to zlorabljali in nehali plačevati prispevke, ne povedo.
Neodložljivo
Preventivni pregledi mladih športnikov bodo pravica iz obveznega zavarovanja in jih njihovim staršem ne bo več treba plačevati. Nova je tudi pravica do stomato-protetične rehabilitacije s pomočjo zobnih vsadkov, a je seveda omejena: v poštev pride le takrat, ko je to edina možnost rehabilitacije.
Zakon uvaja novo vrsto nujne zdravstvene storitve: neodložljive zdravstvene storitve, ki ne spadajo v nujno zdravstveno pomoč, a ne morejo počakati na oskrbo pri osebnem zdravniku. To so vročinska in bolečinska stanja, manjše poškodbe, ki ne potrebujejo kirurške oskrbe, in poslabšanja kroničnih stanj. Neodložljivo zdravljenje se mora začeti najpozneje v dvanajstih urah od prvega stika zavarovanca z zdravnikom ali zdravstvenim delavcem. Ta pravica je namenjena predvsem zdravstvenim krizam med odsotnostjo izbranega osebnega zdravnika, k njej spadajo tudi hišni obiski pri pacientih, ki ne morejo sami priti k zdravniku, a ne potrebujejo nujnega zdravljenja.
Rehabilitacija zaradi iste bolezni ali poškodbe otroku pripada vsako leto, odraslim pa na dve leti.
Ob uvedbi zdravljenja zdravnik predpiše zdravilo s splošnim imenom, farmacevt v lekarni pa potem izda najcenejše zdravilo. Če zavarovanec želi drugo zdravilo, mora sam doplačati morebitno razliko v ceni.
Zaostreni so pogoji za uporabo receptov za osebno rabo – to so recepti, ki jih zdravnik napiše sebi ali svojim svojcem. Po novem so ti neobnovljivi in se bodo uporabljali le za akutna zdravstvena stanja, ne več za dolgotrajno zdravljenje.
Nekatere zdravstvene pripomočke, na primer plenice ali obveze, bodo po novem poleg zdravnikov lahko predpisovali tudi pooblaščeni zdravstveni delavci, na primer diplomirane medicinske sestre in zdravstveniki.
Samoplačništvo ostane – če boste hoteli preskakovati vrsto ali dobiti nadstandardno storitev, vam novi zakon tega vsekakor ne brani.
Pijani bodo plačali
Starši, ki svojih otrok ne bodo dali cepiti, bodo morali nositi finančne posledice – če na primer necepljen otrok zboli za ošpicami, bodo morali stroške zdravljenja poravnati iz lastnega žepa.
Zdravstvene storitve, ki niso pravica iz obveznega zavarovanja, so tudi lepotne operacije, razen če so del zdravljenja po bolezni ali poškodbi, pa kirurško zdravljenje debelosti, razen pri patološki debelosti (indeks telesne mase nad 40 ali indeks telesne mase nad 35 in pridružene bolezni). Prav tako ni pravica sprememba spola, razen kadar je potrebna glede na zdravstveno stanje; prav tako storitev, povezana z streznitvijo ob akutnem alkoholnem opoju (v prevodu, izpiranje želodca boste morali plačati), pa tudi storitev zaradi samopoškodbe, »storjene z namenom pridobitve koristi«, kar v prevodu pomeni, da zdravljenje samopoškodb pri poskusu samomora še vedno krije obvezno zavarovanje.
Nekaj novosti je tudi pri napotnicah, na primer rok, v katerem je treba napotnico predložiti, ta je odvisen od stopnje njene nujnosti (tisto z oznako »nujno« najpozneje naslednji dan, »zelo hitro« v petih dneh, »hitro« in »redno« pa v 14 dneh). Napotnica preneha veljati po letu dni ali, in to je novo, tudi takrat, ko so opravljene zdravstvene storitve, zaradi katerih je bila izdana, čeprav leto še ni minilo.
Previden je treba biti tudi pri rokih za uveljavljanje denarnih dajatev, ti so se namreč skrajšali. Prej so se uporabljali roki iz Obligacijskega zakonika, po novem so znatno krajši – pravice za povračilo zastarajo v enem letu.
Pazite tudi na svojo kartico zdravstvenega zavarovanja – če jo nekomu daste, prodate ali posodite, kazen ni majhna: od 1000 do 5000 evrov. Tudi zastaviti je ne smete ali uporabiti tuje kartice. Kaznovan bo tudi zdravnik ali zdravstveni delavec, ki vam bo pogledal skozi prste, če boste brez kartice ali če boste uporabljali tujo.
Nobeno kosilo ni zastonj
Po starem zakonu je bilo enajst prispevnih stopenj, po katerih so obračunavali prispevek za obvezno zavarovanje, po novem sta le dve: zavarovanci bodo plačevali 6,36 odstotka, njihovi delodajalci bodo primaknili 6,56 odstotka, povečala pa se bo stopnja za upokojence s 5,96 na 6,56 odstotka, kar pa bo še naprej plačevala država.
Največja novost pa je seveda ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Prispevek – v drugačni višini – bo ostal, le da ga bo namesto zavarovalnice pobirala država. Prvotni predlog v zakonu, da bi pri odmeri upoštevali vse dohodke, tudi pasivne, torej denar od najemnin, obresti, dividend …, je sprožil toliko krikov ogorčenja, da je država stopila korak nazaj, in zakon zdaj predvideva, da se bo odmera prispevka naslanjala le na aktivne dohodke (plačo, pokojnino). Višina prispevka temelji na načelu solidarnosti – tisti, ki zaslužijo več, bodo tudi več plačali. Dobri dve tretjini ljudi, ocenjujejo, naj bi po novem plačevali manj kot prej, samo okrog 30 odstotkov bo od (predvidoma) leta 2019 dajalo več. Najnižji prispevek bo 20 evrov, najvišji 75. Najverjetneje vam ni treba skrbeti, da bi vas doletela najvišja stopnja, predvidena je za tiste, ki zaslužijo več kot 500 odstotkov zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v RS. Višino nadomestila vam bo enkrat na leto prijazno odmeril FURS. Zapornikom ga bo plačevala država. In da, plačevali ga bodo tudi upokojenci, otroci in študentje pa ne.
Teorija ni praksa
Teoretično – tako naj bi kazali izračuni – bo država dobila več kot prej, ljudje pa (vsaj) toliko kot do zdaj. Kako bo v resnici, bo pokazala šele praksa. Zakon bodo dopolnili še najrazličnejši seznami in šele takrat bo zares jasno, kaj bomo za svoj denar dobili. Vzemimo primer: pri zobozdravstvenih storitvah – s seznamom, ki ga še ni – bodo določeni načini izvrševanja pravice po kriterijih, ki jih predvideva zakon. Eden od njih je »starost zavarovanih oseb, ki so upravičene do zobozdravstvene storitve«. Kar bi v končni izpeljavi, potem ko bodo napisani in sprejeti vsi zakonski in podzakonski akti, lahko pomenilo, da vam zobna proteza pripada samo do določene starosti, potem pa boste odvisni od lastnega denarja.
