Da bi si lažje predstavljali uničenje, so strokovnjaki inštituta NCAR (National Centre for Atmospheric Research) iz Kolorada ustvarili računalniški simulacijo kataklizmičnega dogodka.
Zemlja začasa krede, torej. Padec asteroida v kar je danes Mehiški zaliv sproži potrese, cunamije in morda celo izbruhe ognjenikov po planetu.
Raziskovalci dopuščajo možnost, da so v simulacijo vključili preveliko količino saj, a pojasnjujejo, da četudi bi se jih od tega v atmosfero izločila le tretjina, fotosinteza vseeno ne bi bila mogoča vsaj leto dni.
Dolgoročne posledice
Razglabljanje o razdejanju prepuščajo računalniškim modelom. »Izumrtje številnih večjih živalskih vrst bi lahko bilo posledica padca, preživele pa bi lahko živali, ki so živele v oceanih oziroma se tja začasno zatekle,« je dejal Charles Bardeen, vodja raziskave. »Naša študija se osredotoča na zgodbo po neposrednih posledicah. Ogledati smo si želeli dolgoročne posledice.«
Marčevska analiza vzorcev je pokazala, da je življenje po zaključnem dejanju asteroida hitro vzniknilo. Aktualna raziskava pa slika drugačno sliko.
15.000 milijonov ton saj se je izločilo v atmosfero, predpostavlja simulacija, s čimer je med Zemljo in sončno svetlobo nastala pregrada. »Sprva je bilo temno kot ponoči,« je razložil Owen Toon, eden od sodelujočih pri raziskavi. Nebo bi spričo vedno bolj prosojnih saj postopoma postajalo svetlejše, domnevajo, a bi fotosinteza vseeno bila mogoča šele po poldrugem letu. In ker bi rastline že bile nepovratno poškodovane, bi pomanjkanje svetlobe najbolj prizadelo fitoplankton v oceanih. Raziskovalci dopuščajo možnost, da so v simulacijo vključili preveliko količino saj, a pojasnjujejo, da četudi bi se jih od tega v atmosfero izločila le tretjina, fotosinteza vseeno ne bi bila mogoča vsaj leto dni.
Manko svetlobe bi pomenil občutno ohladitev: na kopnem za 28 stopinj Celzija, nad oceani za 11. Drugače bi bilo v zgornjih slojih atmosfere, kjer bi vodna para zaradi segrevanja reagirala in s proizvodnjo vodika škodovala ozonu.
