V fitoterapiji se peteršilj uporablja kot urinarni antiseptik, deluje tudi blago diuretično.
Pridelava
Peteršilj ni zahteven glede podnebnih razmer, dobro uspeva tudi v gorskih območjih, dobro prenaša nizke temperature in senčne lege. Za optimalen razvoj potrebuje z organsko snovjo bogata tla, ki so globoka, strukturirana in zmerno vlažna. Kisla, težka in mokra tla mu ne ustrezajo.
V kolobarju se peteršilj najbolje obnese kot druga poljina, po okopavinah ali stročnicah, na površinah, ki so bile dobro pognojene z organskimi gnojili. Neposredno gnojenje s hlevskim gnojem pred setvijo pa ne vpliva dobro na razvoj korenin, saj te ostanejo drobne. Peteršilj ni ugoden predposevek za zelenjadnice, saj za rast izčrpa zemljo. Sorte peteršilja se med sabo razlikujejo po morfoloških značilnostih, pridelku in zdravilnih lastnostih. Delimo ga na listnatega in koreninskega. Za sušenje in zamrzovanje zeli peteršilja so primernejše kodraste sorte ali pa mešanica kodrastih in gladkih sort. Pridelujemo ga z direktno setvijo. Ker seme dolgo kali (približno 20 dni), zemljišče dobro pripravimo. Jeseni, po spravilu predhodne kulture (okopavina/ stročnica), tla globoko obdelamo, spomladi oz. pred setvijo pa še drobno, mrvičasto obdelamo. Sejemo v globini 1 do 2 cm in po setvi površino povaljamo oz. potlačimo z lopato. Ko rastline razvijejo prve tri liste, posevek koreninskega peteršilja redčimo, pri listnatih sortah to ni potrebno. Zaradi obilne zelene in koreninske mase potrebuje peteršilj veliko hranil, ki jih lahko vnesemo z dodajanjem mineralnih gnojil. Prvo dognojevanje je ob okopavanju, drugo po prvi žetvi (maja), tretje po naslednji žetvi. Potrebe po vodi so največje v fazi vznika in v sušnih obdobjih.
Bolezni in škodljivci
Peteršilj je zelo občutljiv za bolezni, zato ga moramo pridelovati v kolobarju ob ustrezni uporabi zdravega semena. Pogosto ga napadejo pepelasta plesen, plesen kobulnic, listnata pegavost, rja, koreninska gniloba, listne uši, poškodbe korenin povzročajo tudi korenjeva muha.
