Posušeni in viseči z vrvice, vloženi ali v olju so vabili s svojo rdečo barvo in obljubljali pekoč okus. Feferoni so v zadnjem času zelo priljubljeni tudi pri nas, a kljub njihovemu pozitivnemu učinku bodite previdni pri uživanju. Začnite počasi in preverite njihovo moč.
Od kod že izvira ta vražji sad? Domovina paprike (feferon je namreč vrsta paprike) je Južna Amerika. V Evropo so jo v 15. stoletju pripeljali Španci in kmalu so jo spoznali tudi v Turčiji, Aziji in Afriki. Prvi znani pisni viri o papriki iz leta 1593 jo opisujejo kot začimbo revežev in siromakov. Ime paprika izvira iz besede paparka, ki so jo nekdaj uporabljali Turki in Bolgari. Danes največ pekoče paprike in feferonov pridelajo in tudi porabijo v Indiji, ki so jo s pekočim vragom okužili Portugalci pred petsto leti. Tu poznajo in gojijo več kot dvajset vrst različnih feferonov. Veliki proizvajalci in izvozniki feferonov so tudi Etiopija, Tajska, Mehika, Pakistan in Japonska. Ampak Španci so imeli pri razširitvi zelo pomembno vlogo, zato ni nenavadno, da so rdeči feferoni, paprike in čiliji del slikovite tržnice, ki so jo postavili že v 19. stoletju in je danes vaba za številne turiste, ki se gnetejo in fotografirajo katalonske posebnosti.
Kdo bo imel bolj pekočega
Po svetu danes poznajo več kot dvesto bolj ali manj pekočih vrst paprike. Na vrhu lestvice jakosti ljubiteljev feferonov sta paprika vrste habanero, ki raste v Mehiki, in tezpur čili iz Indije, ki pa je zelo redek. Sicer je treba povedati, da so na voljo različne vrste številnih barv in širokega spektra okusov, od sladkih pa do resnično pekočih. Zanimivi so tudi kot okrasne rastline in v lončku bodo lepo popestrili podobo terase, balkona ali okenske police. Kar zadnje čase uporabljajo mestni ljubitelji narave, ki želijo, da jim stanovanjski balkon krasi nekaj posebnega. Lahko bi rekli, da celo tekmujejo, kdo bo vzgojil bolj ostrega in pekočega.
Kot vam bodo vedeli povedati vrtnarski mojstri, se začne sadike vzgajati že v februarju, ko feferone posejemo v šotne lončke ali tablete, ki jih postavimo v mini rastlinjak na toplo in svetlo okensko polico. Najboljšo sadiko nato v maju z lončkom oziroma tableto vred posadimo na stalno rastišče, na vrt ali pa v večjo posodo, ki jo postavimo na balkon ali teraso. Torej, ta del je že mimo in ste ga zamudili. Še vedno pa imate čas za nakup sadike. Pomemben nasvet. Med rastjo pri zalivanju ne pretiravamo, paziti pa moramo tudi, da se prst ne izsuši. Pomembno je zalivanje v času cvetenja in med začetno tvorbo plodov, saj v suši cvetovi in plodovi radi odpadejo. Pobiramo jih konec julija in v začetku avgusta. Zreli feferoni so gladki in svetleči, nedozoreli pa zgubani in motne barve. In če spadate v tisto skupino, ki tekmuje v vzgoji najbolj pekočih: če bomo zrele feferone pustili na rastlini še nekaj časa zatem, ko so že dozoreli, bodo postali še bolj pekoči. Plodove lahko uporabimo sveže ali pa jih posušimo, najbolje tako, da jih skupaj z rastlino obesimo v hladen in suh prostor. Kdor ne mara pekoče hrane, pa si vseeno želi vzgojiti feferone, se lahko odloči za domačo sorto sladkih feferonov ferdi.
Kakšna je razlika?
Pekoča paprika, feferon, čili ali pravilneje čile je grmičasta tropska trajnica, ki spada med paprike, vendar je nekoliko višja in cveti v grozdičih.
Paprika je v našem podnebju enoletna rastlina, ki se grmičasto razrašča, v njeni domovini pa jo gojijo kot trajnico. Ustrezata ji tako toplota kot vlaga. Kadar je zelo vroče, lahko pride do odpadanja cvetov in plodov, zato je pridelek manjši. Navadno se to dogaja, kadar vročina ne popusti in dlje časa vztraja nad trideset stopinj Celzija. Plodovi vsebujejo veliko vitamina C in drugih koristnih snovi, ki delujejo kot močan antioksidant proti številnim sodobnim boleznim. Najbolj bogate so zrele paprike, ki so z zrelostjo vse bolj sladke, nekatere pa so najbolj okusne, ko so še popolnoma zelene. Če jih bomo proti jeseni ustrezno zaščitili pred mrazom s postavljanjem zaščitnih tunelov, nam bodo še dolgo lepo uspevale.
Čiliji: Gojimo jih enako kot navadne paprike, pri poznavalcih pa so posebej cenjeni zaradi izrazito pekočega okusa. Za to je kriva snov kapsaicin, ki jo najdemo v notranjosti ploda v prekatnih stenah in osemenju. Pekoč okus postaja med zorenjem še močnejši, pri preveč pekočih pa odstranimo stržen s semeni vred. Manjše sorte lahko uspešno gojimo na balkonu ali celo okenski polici, seveda pa nanje ne smemo pozabiti, ko se odpravljamo na dopust. Zalivamo jih redno in zadostno, da se oblikujejo številni cvetovi in mali barviti pekoči plodovi.
Feferoni: Obstajajo sladki in pekoči. Gladki in lepo obarvani plodovi so najboljši, če jih pustimo dlje časa na rastlini, pa bo njihov okus še bolj pekoč. Ustrezno sušene lahko shranimo za dlje časa, uporabimo pa jih za pripravo pekočih omak in drugih jedi.
Pekoče paprike so v Evropo iz Južne in Srednje Amerike prinesli Španci. Ime feferon naj bi izhajalo iz poimenovanja Krištofa Kolumba, ki je pekočino paprik primerjal s poprom (chile pepper). Pekočih paprik, ki so najrazličnejših velikosti in oblik, je okoli štiri tisoč vrst. Pekoče paprike so kulinarično razširjene po vsem svetu, zlasti pa v vročih krajih, med drugim tudi zaradi svojega dezinfekcijskega učinka, saj je tam zaradi vročine kakovost sestavin v hrani velikokrat vprašljiva.
Vpliv na telo
Pekoč občutek povzroča alkaloid kapsaicin, ki je slabo topen v vodi, bolj pa v maščobah in alkoholu. Prav kapsaicin je kriv, da ognjene jedi »zapeljejo« možgane, kot pravimo, oziroma da se ti odzovejo tako kot na problem, ki ga spremlja bolečina. Bolečine seveda ni, sledi pa naval endorfinov, hormonov sreče, ki veljajo za naravno sredstvo proti bolečinam. Posledice tega so povečan srčni utrip, razširitev žil, potenje … Prav ti odzivi telesa imajo številne zdravilne učinke.
Najbolj pekoči del paprike so semena in svetli del, na katerem semena rastejo. Zato je pri čiščenju pekočih paprik priporočljiva uporaba rokavic. Tudi če si boste po uporabi z golimi rokami močno umili roke z milom, to ne bo dovolj. To vam bodo potrdili tisti, ki so si potem z rokami naslednji dan pomencali oko in doživeli šok, ker je bila snov še vedno na rokah – oko pa je peklo. Daljši stik s pekočimi paprikami lahko na koži povzroči celo opekline. Ker je kapsaicin topljiv v maščobah, v vodi pa ne, pomaga le mastna hrana (mleko, jogurt, siri). Če bi si torej umili roke z mastnim mlekom, bi bolj pomagalo.
Ostra paprika (Capsicum Annum) je za tradicionalno zahodno medicino zakon. Že severnoameriški Indijanci so uporabljali papriko za krepitev delovanja srca in krvnega obtoka. Čili je zaradi svojih toničnih in dezinfekcijskih lastnosti delal čudeže. Danes se z ostro papriko ukvarjajo celo kardiologi, saj so odkrili, da zmore topiti krvne strdke v žilah. Čile ali čili se ponaša tudi z dražljivimi lastnostmi. Če se odpravljate na dolgo pot z avtomobilom, si pripravite steklenico sadnega soka s čilijem; ko vas bo zagrabila utrujenost, vam bo v veliko pomoč. Ostra paprika torej pospešuje delovanje presnove, varuje pred bolezenskimi klicami, poživlja krvni obtok, krepi stene kapilar in pospešuje rast las. Pomaga tudi pri vnetjih, pospešuje prebavo, poživlja, blagodejno vpliva na revmatizem, koristna je tudi v boju proti holesterolu, saj vsebuje lecitin. Pikantni sadež ima kar petkrat več vitamina C kot pomaranče in limone, poleg tega vsebuje pomembne vitamine A, B2, E (za lepoto in mladost), K (proti krvavitvam) in B3 (krepi krvne žile). A to niso vse vrline te zaveznice zdravja; ostra paprika namreč tudi preprečuje debelost, ker odstranjuje maščobe iz organizma, poleg tega varuje pred rakom. Ker je iz iste družine kot tobak, nam pomaga pri odvajanju od kajenja. Menda pomaga tudi do razburljivega erotičnega srečanja.
