Pradomovina špinače je Iran. Od tam se je v petem stoletju razširila proti vzhodu, v Indijo, Nepal in na Kitajsko. Pozneje se je širila proti zahodu, v Sredozemlje in Evropo. V devetem stoletju so jo Saraceni, ki so špinačo tedaj že močno čislali, zanesli na Sicilijo. Okrog leta 1000 so jo poznali po vsem evropskem delu Sredozemlja. Iz tega časa izvirajo tudi prve pisne razprave o njenih zdravilnih učinkih. Njen prodor v celinsko Evropo je trajal več stoletij. Največja promotorka špinače je bila Katarina Medičejska, urbinska princesa in francoska kraljica, ki je špinačo nadvse cenila in je imela rodbinske vezi spletene po Evropi. Pri nas so jo poznali že veliko prej; gojili so jo po samostanih, kamor so prihajali menihi iz italijanskih pokrajin.
Železo resda ima, a kot oksalat
Pravi razcvet je špinača doživela v 18. stoletju, v času razsvetljenstva, ko je bila splošno sprejeta med meščanstvom in na podeželju. Prevladuje stališče, da je v njej največ železa med zelenjavo, kar je dobro za kri in daje moč vojakom. Res je, da je špinača eden najboljših rastlinskih virov železa, toda v njej sta tudi fitinska kislina in oksalati. Ti se vežejo na železo in tvorijo železov oksalat, zato je dejanska absorpcija železa iz špinače precej manjša.
A špinača je priljubljena zelenjava, ki jo uživamo presno ali kuhano. Je zelo lahko prebavljiva, zato je hrana bolnikov in rekonvalescentov. Dušena na maslu z žlico moke, smetane ali mlekom je bila na dnevnem redu, ko smo prebolevali otroške bolezni.
Zimska špinača ima izrazitejši okus
Špinača vsebuje širok preplet hranljivih snovi in je na voljo vse leto. Tista, ki zraste v zimskem obdobju in je na trgu do aprila, ima čvrste liste in je bolj polnega, izrazitega okusa. Poletna špinača ima nežnejše liste, zato so dobri tudi presni ali okisani kot solata. Za vse vrste špinače je pomembno, da jo uživamo svežo, nikdar uvelo, in da je s preverjenega rastišča! Poznamo več komercialnih sort špinače, ki se med seboj razlikujejo po lastnostih rasti, količini pridelka in načinu skladiščenja.
Škodljivi nitrati v uvoženi in intenzivno gojeni špinači
Velikokrat sem zapisala, da je bolje, če se izogibamo od daleč uvoženi špinači ali intenzivno gojeni v rastlinjakih. Ta ima kar desetkrat več nitratov, ki se pri kuhanju spremenijo v škodljive nitrite. Zato špinače ne smemo pogrevati ali pustiti stati, saj se bo količina nitritov močno povečala. Najboljša špinača je »z vrta na mizo«. Tako sem tudi sama ravnala in obiskala kmetijo Mrčun v Šentjakobu na obrobju Ljubljane in njihovo njivo špinače, od koder svežo vsako jutro pripeljejo na ljubljansko tržnico.
Nikar brez mlečnih izdelkov!
Pri kuhi špinače vselej uporabimo jogurt, smetano ali skuto, ker vsebujejo kalcij. Dobro je odstraniti trda listna rebra in peclje, saj imajo največ oksalne kisline, ki se veže s kalcijem v špinači; če špinačo pripravimo brez mleka, smetane ali skute, bo »kradla« kalcij, namenjen kostem.
Veliko več dobrega kot slabega
Vendar dobre strani odtehtajo slabe. Špinača ima namreč močne antioksidante, več deset različnih flavonoidov in karotenoidov, ki učinkujejo protivnetno in so nujni za preprečevanje nastanjanja ter širitve rakavih obolenj. Dokazali so, da špinača zavira razvoj in rast rakavih celic želodca ter upočasnjuje raka na koži.
Med zaščitnimi antioksidanti sta tudi zeaksantin in lutein, ki zavirata degeneracijo rumene pege in nastanek sive mrene. Špinača poleg brokolija edina vsebuje koencim Q-10. Betain in folna kislina preprečujeta aterosklerozo; tudi klorofilje velika pomoč v boju proti raku, vitamin K pa izboljšuje gostoto kosti. Špinača je eno redkih živil, bogatih z vitaminom K, ki aktivira hormon osteokalcin, to je protein v kosteh, ki pospešuje privzem kalcija iz krvi v kosti. K slednjemu seveda precej prispevata tudi visoka vsebnost ter pravo razmerje kalcija in magnezija, ker sta nujna za gradnjo kosti. Med antioksidanti v špinači sta še glutation in alfa-lipoična kislina. Oba popravljata poškodbe DNK in spodbujata rast novih zdravih celic.
Tudi sveža nam koristi
Špinačo lahko uživamo tudi presno in v sokovih. Pri tem izkoristimo folno kislino, škodljiva oksalna kislina pa se ob tem lažje izloči. Špinačni sok menda zmanjšuje gube na obrazu, če ga spijemo ali nanesemo na obraz. Vendar je treba upoštevati tudi prepovedi: špinače ne smejo uživati ledvični bolniki, revmatiki in bolniki z žolčnimi kamni.
