8 tednov mora miniti med apnenjem in gnojenjem kislih tal.
Kako preprosto ugotovite, ali so vaša tla kisla ali ne? Poglejte rastline, ki rastejo v okolici. Če je v bližini gozd, v katerem rastejo vresje, gozdna praprot ali borovnice, vam to pove, da je zemlja kisla. Bujna rast divje kamilice, kostrebe, male kislice in divje vijolice na bližnjih njivah je tudi znak kislosti tal. Poglejte tudi na sosednje vrtove, če hortenzije cvetijo modro ter lepo uspevajo vrese in rododendroni, potem imate opravka s kislimi tlemi. Pri takšni prsti je uporaba apna nujna, saj v kislih tleh mnoga hranila ne pridejo do rastlin.
Bazična tla
Apnenje
Med apnenjem in gnojenjem kislih tal mora miniti vsaj osem tednov, sicer se hranila v gnoju vežejo na apnenec in niso več dostopna rastlinam. Spomladi je priporočljivo dodajati kislo šoto.
Bazična tla so tam, kjer je na travniku v bližini veliko lepe travniške kadulje v začetku poletja in divje cikorije ali navadnega potrošnika v drugi polovici poletja. Na sosednjih vrtovih najlepše uspevajo nageljčki, potonike in orlice, med cvetovi hortenzij pa prevladujejo rožnati odtenki. Če tla niso kisla, vi pa vseeno apnite, dosežete prav nasproten učinek od želenega. Rastlinam postanejo mnoga hranila, predvsem fosfor, nedosegljiva, zato ne uspevajo tako, kot bi si želeli. Ker imajo slabše razvit koreninski sistem, jih tudi bolezni pogosteje napadajo.
Peščena, lahka tla
Najdete jih v okolici rek in jezer. Taka tla prepoznate po tem, da prgišče mokre prsti, stisnjene v pest, ne ostane v grudi. Na njivah s tako prstjo boste med pleveli najpogosteje videli ivanjščice, poljski mak in njivsko deteljo. Za takšna tla je značilno, da se hitro segrevajo, zato lahko hitro začnete spomladansko setev. Pokrivanje s koprenami spomladi pomaga, da so tla še toplejša. Ena od slabosti takih tal pa se pokaže poleti, saj se peščena tla hitro zbijejo, zato jih je za uspešno rast nujno večkrat rahljati.
Težka, glinena tla
Peščena tla
Takšna tla morate čim bolj pokrivati z organskimi zastirkami, ki sočasno bogatijo tla s humusom. Hlevski gnoj dodajajte v manjših odmerkih več let.
Zlahka jih prepoznate, saj jih je zelo težko obdelovati. Z lopato obračate cele kepe, še dolgo po dežju so mokra in mazava. Spomladi se težka glinena tla pozno ogrejejo, zato s setvijo ne hitite in na splošno sadike kar se da presajajte, namesto da bi rastline neposredno sejali. Vašim sadikam bodo spomladi bolj pomagali tuneli kakor agrokoprena.
Tako zemljo prekopljite jeseni, da vam bo pri razpadanju grud pomagal zimski mraz. Uporabljajte več hlevskega gnoja in z njim ne pognojite le tistih gredic, na katerih bodo v naslednjem letu rasle čebulnice in stročnice. Kot rastline za podor sejte čim več oljne redkve, bele gorjušice in lucerne, ki s svojimi močnimi in globokimi koreninami rahljajo tla in ustvarjajo majhne zračne prostorčke za korenine. Nasploh si morate prizadevati, da bo zemlja okoli rastlin vselej rahla.
