Bojevniške mravlje Megaponera Analis za hrano lovijo termite. Izvidnice najprej najdejo termitnjak, o tem obvestijo mravljišče in se vrnejo s četo med 200 in 500 mravelj.
»Po tri stojijo ena ob drugi, v 2 metra dolgi koloni,« pravi biolog Erik Frank iz nemške Univerze v Würzburgu, ki preučuje te velike mravlje.
Ko termiti zaznajo približajočo se vojsko, skušajo zavarovati termitnjak in pobegniti. A bojevniške mravlje jim ne dajo dihati. Poženejo se za njimi in pričnejo s pokolom.
»Po približno 20 minutah je bitke konec. Ogromno termitov leži mrtvih na tleh in mravlje jih začnejo ob odhodu pobirati.«
Pred leti je Frank med preučevanjem mravelj v Slonokoščeni obali opazil, da nekatere mravlje, ki so po bitki marširale domov, niso nosile plena ampak druge mravlje.
»Spraševal sem se, kaj se dogaja tukaj? Zakaj so prenašale druge mravlje?«
Izkazalo se je, da te mravlje niso bile mrtve, ampak le ranjene.
Med divjo bitko so na udaru namreč tudi napadalke. Nekatere v boju izgubijo življenje, druge pa so tako ali drugače poškodovane. Navadno jim manjka kakšna noga ali pa so obtežene z mrtvimi termiti, ki so še vedno trdno zagriženi v njih. Tako ali drugače, ranjene mravlje so mnogo počasnejše od nepoškodovanih.
Če bi jih nepoškodovane bojevnice pustile za sabo, bi poškodovane mravlje najbrž umrle. Ker so počasne, ranjene in osamljene so mnogo večja tarča za plenilce kot so denimo pajki. Zato jih nepoškodovane tovarišice primejo in odnesejo v mravljišče, kjer iz njihovih teles odstranijo ostanke termitov, mravlje z manjkajočimi okončinami pa se na novo naučijo premikanja.
Frank pravi, da skoraj vse poškodovane mravlje, ki se vrnejo domov, dokaj hitro v celoti okrevajo. »Že naslednji dan smo jih ponovno videli sodelovati pri lovu.«
Reševanje in oskrba ranjenih bojevnic ima velike koristi za kolonijo. Število mravelj, ki jih tovarišice rešijo po bitki je v grobem enako številu mravelj, ki se v koloniji rodijo vsak dan. Gre torej za znatno število bojevniških sil, ki prispevajo k dobrobiti in razvoju celotne kolonije.
Čeprav bi lahko na prvi pogled to obliko reševanja primerjali z reševalnimi misijami, ki jih po svetu izvajajo te ali one človeške vojske, pa obstaja ena pomembna razlika med mehanizmom po katerem delujejo mravlje in po katerem delujemo ljudje ter ostali sesalci.
»Te mravlje tega ne počnejo iz dobrosrčnosti,« pravi Frank. Niso motivirane z empatijo kakor marsikdaj ljudje ampak se le odzivajo na kemične signale, ki jih sproščajo ranjene mravlje.
»Če [mravlje] naletijo na poškodovanko medtem, ko se odpravljajo na lov, jo ignorirajo,« razlaga nevrobiologinja Peggy Mason, ki na ameriški Univerzi v Čikagu preučuje emptaijo pri podganah.
Ranjene mravlje so rešene le, če četa nanje naleti na poti domov. Nasprotno od tega pa imajo podgane neke vrste čustven odziv na ranjene bližnje, ki sproži mehanizem pomoči. To je Masonova s kolegi ugotovila tako, da je podganam dala zdravila, ki znižujejo nivo nelagodja. Tako umirjene podgane niso več čutile potrebe po tem, da bi pomagale svojim ranjenim ali ujetim kolegicam.
