Bančni kartel

So Titanik potopili, da so se znebili treh ljudi?

uk
4. 4. 2017, 20.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Titanik glede na število žrtev pravzaprav ne spada med najhujše pomorske nesreče, a kljub temu še danes pri ljudeh vzbuja fascinacije.

Arhiv
Po potopitvi Titanika je podjetje White Star, ki je bilo lastnik ladje, prejelo okoli 100 milijonov evrov (v današnji valuti) odškodnine, velik del tega denarja pa je v žep pospravil lastnik Morgan.

Titanik se je potopil 15. aprila 1912. Med umrlimi so bili tudi John J. Astor IV., Isidor Strauss in Benjamin Guggenheim. Vsi trije so bili vplivni ameriški podjetniki, ki so ostro nasprotovali federalnim rezervam. In prav ti trije naj bi bili tarče »morilcev«.

Teorija nove svetovne ureditve

Teorija o načrtni potopitvi ladje se vrti okoli treh najbogatejših mož tistega časa in ameriških federalnih rezerv. Na ladji so bili namreč trije izjemno vplivni poslovneži, ki so nasprotovali bančnemu lobiju pod vodstvom družin Rothschild, Rockefeller in Morgan.

John Jacob Astor IV. je bil najbogatejši človek tistega časa in lastnik zgradbe Empire State.

Odpadniki in nasprotniki 

John Jacob Astor IV. je bil najbogatejši človek tistega časa in lastnik zgradbe Empire State, Isidor Strauss je bil lastnik verige trgovin Macy's, Benjamin Guggenheim pa je podedoval rudnika zlata, srebra in bakra. Kot takšni so bili izjemno vplivni in tudi velik trn v peti bančniškega kartela, ki si je na vso moč želel ustvariti federalne rezerve (FED). Leta 1910 naj bi se sedmerica najvplivnejših bankirjev sestala na otoku Jekyll ob obali Georgie in se dogovorila o nastanku FED. Na sestanku naj bi bili Nelson W. Aldrich in Frank Vanderlip kot predstavnika Rockefellerjev, Henry Davison, Charles Norton in Benjamin Strong, ki so predstavljali J. P. Morgana, ter Paul Warburg, ki je govoril v imenu družine Rothschild.

Benjamin Guggenheim je podedoval rudnika zlata, srebra in bakra ter postal izjemno vpliven v ZDA.

Bančni kartel 

Na otoku Jekyll so se tako dogovorili o monopolu nad izdajanjem potrdil za deponirano zlato in srebro v ZDA. Takšno potrdilo je bilo vredno enako kot denar in so lahko z njim trgovali. Zakon o zlatem standardu iz leta 1900 je banke obvezal, da imajo za vsako potrdilo stvarno kritje v zlatu ali srebru. In na Titaniku so imeli več teh obveznic, ki so potonile z ladjo, zlato pa je ostalo v rokah zasebnikov ali državnem trezorju. In to je izkoristil bančni kartel ter dosegel, da so certifikate nato izdajali samo na enem mestu – v FED. To je bil glavni cilj kartela, da tiskajo dolarje brez kritja v zlatu. To dejansko pomeni, da so bankirji lahko izdajali kredite z denarjem, ki ni imel nikakršne vrednosti, banki pa je pripadal ves dobiček od obresti za denar, ki je bil ustvarjen iz nič. Zasebno centralno banko je predlagal že James Madison, ustvarjena je bila leta 1816, predsednik Andrew Jackson pa jo je nato zaprl leta 1836. Predsednik Jackson je kmalu zatem umrl.

Povezava z jezuiti 

Jezuiti naj bi bili po mnenju nekaterih vpleteni v celotno zaroto in naj bi izbrali kapetana, ki je vodil Titanik. Prav tako naj bi bila s katoliško cerkvijo močno povezana družina Rothschild, ki naj bi bila med glavnimi bančniki katoliške cerkve. Tako naj bi bil po teoriji zarote na ladji irski svečenik Francis Browne, ki naj bi kapitanu Edwardu Johnu Smithu dajal zadnja navodila, kaj naj stori. Kapetan naj bi ignoriral vsaj osem opozoril, da zmanjša hitrost ladje, in glede na njegovo izkušenost, saj je večkrat plul po tej poti, je to bila res velika lahkomiselnost. Seveda ima teorija precej lukenj, saj bi bilo verjetno trojico lažje odstraniti na kakšen drug način, a morda je nesreča dejansko prišla prav trem bančnim družinam, ki so katastrofo nazadnje izkoristile za svoj dobiček.