Novice Svet24

Da bo tokrat drugače, je sprevidel, ko je sin naredil prve korake v kikboksu. Ko se je predal boksu, je že povsem odmislil, da bi to lahko bila muha enodnevnica.

Nov pristop, nov način, nova slika

Gregor Škrjanec je bil lani okronan za državnega prvaka v boksu v kategoriji do 91 kilogramov. Varovanec trenerja boksa v Boksarskem klubu Chagi Mladena Frljića slabo leto dni pozneje pravi, da si je naslova želel, a da ni pričakoval, da ga bo osvojil.

Osebni arhiv Gregorja Škrjanca

Boksa se ne da igrati, vedo povedati angleško govoreči narodi. Morda se je tudi zato dan po vzponu na najvišjo od stopničk počutil, kot da je ves svet njegov. »Adrenalinski občutki,« je pripomnil oče Rado, medtem ko je Gregor iskal prave besede.

Mamil ga je sijaj reprezentance; fatamorgana, za katero je lani dejal, da je eden od njegovih ciljev, in ki se žejnemu pregovorno prikazuje v puščavi, je v tem času meso postala. Trdno usidran v reprezentančne vrste gleda le naprej. Čeprav se to bere veliko bolj preprosto, kot pa dejansko je. A žeja ostaja.

Osebni arhiv Gregorja Škrjanca

»Nazadnje sem boksal decembra na prvem kolu slovenske boskarske lige, bil sem še na Zlati rokavici 4. decembra na Ptuju, nato sem imel tri mesece premora, da sem pozdravil poškodbe.« Zdaj se vrača, spremenil je tudi način dela – je na drugačnem nivoju, kot pravi temu. »Delam sistematično. Vem, zakaj delam katero vajo. Če delam shadow (izraz shadow pomeni prakticiranje vseh prvin boksarskega dvoboja, le da je iz tega izvzet nasprotnik, op. a.), ne mečem udarcev v prazno, ampak naredim izmik, ker vem, da je nasprotnik dal direkt.« Izrečeno navidezni preprostosti navkljub zajema globlje bistvo – novotarije, ki sta jih vpeljala s trenerjem Frljićem, niso zgolj tehnične; gre tudi za premike v glavi, za plati te žlahtne veščine, ki so neposvečenim skrite.

Četudi Gregor tega ne poudarja, je jasno, da s Frljićem vesta, kaj hočeta in kako se bosta tega polastila. Na silo v boksu, morda ironično, ne gre. O spremembi pristopa je začel razmišljati sam, motivirala sta ga oče in Mladen. Slednji je dal pobudo, da začneta spet individualno trenirati. »Delava na tehniki, kombinacijah, …« Velika slika torej je, vpletenim se že kaže, ostalim se bo razkrivala postopoma. V njej gre nemajhna vloga tudi očetu. »Oče me je motiviral. Sprošča me, pomagal mi je psihično napredovati,« je povedal Gregor.

Osebni arhiv Gregorja Škrjanca

Veliko je delal, ko se je odločil za boks, je dejal oče. Kot starša ga je sprva malo skrbelo: »A ko sem videl, da je sin pripravljen, strahu več ni bilo. Spoznal sem, da je to šport kot vsak drugi.« V tem času je boks omrežil tudi njega, zato je vedno tesno ob sinu. »Oče je vedno zraven, prišel me je gledat celo v Nemčijo,« je pristavil Gregor.

Delo, sreča in srčni ljudje

Na 5. kolu slovenske boksarske lige, ko se je znova vrnil v ring, se je pomeril z Gregorjem Starašiničem. Premierno. »V borbo sem šel premišljeno – počasi, saj nisem vedel, kako bo s kondicijo,« oče pa je pripomnil, da je bila borba, ki se je odvila v Celju, poštena.

Njegova pot je začrtana do državnega prvenstva v Portorožu. Želi si tudi, da bi lahko prišel na časovnico boksarskih gala večerov, ki jih organizira Dejan Zavec. »Tihi cilj so olimpijske igre,« se je oglasil oče. Smrtno resno.

»Veliko je bilo trdega dela in sreče. In pravi ljudje, srčni ljudje, ki so zraven s srcem. To je to. Ljudje, ki so okoli mene v tem timu, so s srcem res prisotni. Imamo skupni cilj, pri tem pa ni nič kratkotrajnega,« je povedal Gregor. Kdor se je vsaj malo potopil v skrivnost vsemirskih razsežnosti, ki je boks, dobro ve za »srce«. Za tisto visokoletečo prvino, ki se vztrajno izmika lovkam definiranja, a vseeno nezamenljivo, ko odjekne vest, da je iz boksarskega rokohitreca nastal prvak. Srce torej imajo, Gregor in njegovi, a to ni vedno dovolj. Včasih je treba pokazati dobršno mero iznajdljivosti, če hoče boksar razviti svoj potencial. Kar je dvorezen meč, a Gregor v tem vidi predvsem pozitivne plati. »Odkar imam sponzorje, je to veliko lažje. Prej si tega nisem mogel privoščiti.« Gregor trenira dvakrat dnevno, pri tem mu gre na roko tudi zaposlovalec Obeliks Varovanje, ki mu prilagaja urnik, da bi ubranil naslov državnega prvaka in nastopil na evropskem prvenstvu v boksu. »Diši mi zlata medalja,« je dejal, z mislimi tudi pri poznejšem svetovnem prvenstvu in že omenjenih olimpijskih igrah. Pri potencialni udeležbi bo nemalo vlogo odigrala tudi Boksarska zveza Slovenije, zato ne more reči, kako bo s tem.

Njegova pot je začrtana do državnega prvenstva v Portorožu. Želi si tudi, da bi lahko prišel na časovnico boksarskih gala večerov, ki jih organizira Dejan Zavec.

»Velika motivacija je, da sem z BTC-jem podpisal pogodbo. Vesel sem, da so stopili v to. Veliko je sponzorjev, ki bi pa bi pa bi, ko pa je potrebno naredit ta korak, pa o nobenem ni več ne duha ne sluha. Izpostavil bi še sponzorje The Nutrition Kranj in Domžale, Penzion Kovač iz Radovljice in Avto Lesce. Jaz se bom potrudil, da bo to sodelovanje čim boljše, da jim povrnem zaupanje, da jim pokažem, da mislim resno, da imam visoke cilje. Posebna zahvala gre tudi Tamari Kuzmič Lović, ki me je predstavila predstavnikom BTC-ja.« Kolikor ve, je edini boksar, ki sponzorirajo. »Rad bi se zahvalil tudi svojemu prvemu sponzorju Saši Radmanoviću, ki mi je finančno pomagal, da sem si lahko kupil opremo. Od takrat gre samo še navzgor. Pohvalil bi tudi Tomislava Dejana Laha, dobrega prijatelja, ki stalno spremlja moje borbe in me motivira. Tu so še sparing partnerji, denimo Dejvis Svilar, od katerega sem se lahko veliko naučil.«

17 borb. Najzahtevnejšo borbo je odboksal v šestem kolu prve sezone v Portorožu, se spominja, oče pa je kot najlepšo izpostavil tisto na že omenjeni Zlati rokavici, ko je pesti prekrižal z Denisom Lazarjem, enim od največjih upov slovenskega boksa. »Borbo je pohvalil tudi Dušan Čavić, trener boksa iz Kranja, ki je dejal, da je bila skoraj na ravni profesionalizma,« je povedal oče.

Osebni arhiv Gregorja Škrjanca

...

18 borb. V času nastajanja tega prispevka je Gregor uspešno prestal še en skok v ring. Oče je v prvem pogovoru domala preroško izpostavil borbo z Lazarjem; sin je v soboto na Vrhniki na zadnjem kolu slovenske boksarske lige več kot presegel ta zlati standard. Če je v prvi ediciji dvobojev z Lazarjem ring zapustil sklonjene glave – le figurativno –, je v soboto magični četverokotnik zapustil pokončno – ne le figurativno.

Do nasprotnika je pristopil že pred borbo, ko mu je dal vedeti, da mu zmage ne bo prepustil. In če je bil v ringu sam, so ob njegove vrvi od zunaj udarjali valovi podpore, ki so se dvigali s tribun. Družina, prijatelji, sodelavci, kolegi iz kluba – tistih deset minut oseke ni bilo, zgolj naraščajoča plima. Na krilih podpore se je po suvereno začeti prvi rundi – že v prvih desetih sekundah mu je dal vedeti, kako resno misli, je povedal Škrjanec – spozabil: opustil je preverjene direkte in s krošeji in aperkati »iskal tepež«. V tretji in zadnji rundi se je spet zatekel k zmagovalnemu receptu in z veliko mero »srca« končal rundo. Najava deljene odločitve je sicer načela njegovo prepričanje v zmago, je priznal. A ko je iz zvočnikov odjeknilo, da gre barva modremu – njegovemu – kotu, je roke pod ostrešje telovadnice vrhniške osnovne šole dvignil kot zmagovalec.

Ljubljanski bombarder se je vrnil.