Novice Svet24

Za skoraj šestindvajsetletnim Ljubljančanom so tri leta boksa. V tem času je v slovenski boksarski ligi nanizal petnajst borb (od tega enajst zmag), a da je, kjer je, se je moral odreči marsičemu. »Žrtvoval sem veliko časa, tudi službo, vse moram prilagajati treningom. Če imam kaj časa, grem trenirat,« je povedal Gregor Škrjanec in dodal, da se pač vedno kaj dogaja in da je dan prekratek za vse. Običajno krajšo potegne regeneracija, da lahko čim več časa preživi z ženo in hčerkama. K sreči ima njegov zaposlovalec Obeliks varovanje dovolj posluha za njegove boksarske ambicije, da mu omogoča prilagodljiv delovni čas.

Že tako naporen režim se je dva meseca pred letošnjim državnim prvenstvom še zaostril. »Zadnja dva meseca sem treniral skoraj vsak dan. Zjutraj tek, zvečer trening ali fitnes,« je dejal in se pošalil, da je delal »samo bench, samo prsa«.

Osebni arhiv

Zmaga poškodbi navkljub

Osebni arhiv

Bil je petek, ko je zakorakal v osnovno šolo na Ravnah, ki se je za vikend prelevila v hram 'žlahtne veščine'. V telovadnici 'magični četverokotnik', kjer se je v naslednjih treh dneh krojila usoda tekmovalcev, ki so se celotno sezono pripravljali na ta slovesen dogodek, 25. državno prvenstvo v boksu. V četrtfinalu se je pomeril z nasprotnikom, ki ga je že poznal – rokavice sta prekrižala že na lanskem državnem prvenstvu, kjer je Gregor osvojil tretje mesto. Tudi takrat v četrtfinalu. »Vedel sem, da bo bolje pripravljen in da bom moral delati po pameti.« Nesreča ni počivala: eden od uvodnih direktov je poletel v prazno, sledila je bolečina v komolcu. Vseeno mu je uspelo v drugi rundi nasprotnika načeti s kombinacijo levega krošeja in desnega direkta, čemur je sledilo sodnikovo štetje. »Takrat se je tehtnica prevesila na mojo stran, zato sem le nadaljeval z istim tempom in zmagal.« Prvi dan se je tako končal z uspehom, a ne brez cene, kot se izkazalo v soboto. Bolečina v komolcu ni pojenjala. Nasprotnik ni popuščal, ravnal je premišljeno, a je na koncu prevladala Gregorjeva želja po zmagi. »Če zdaj ne boš pritisnil, boš izgubil,« je bil v kotu stvaren trener Mladen Frljić. Zadnji trenutki druge runde so se izkazali za ključne – z dobro odmerjenim aperkatom v predel jeter si je Gregor tlakoval pot do zmage in do naslova državnega prvaka, čeprav tega takrat še ni vedel. Drugi dan so diskvalificirali njegovega nasprotnika.

Kot da je svetovni prvak

Ko je v nedeljo sprevidel, da je tako želeni cilj dosežen, se je počutil, kot da je postal svetovni prvak. Naslov je bil njegov, za to je delal. »Prvi je izvedel oče, ki je bil tam. Nato sem klical Mladena in mu v šali dejal, naj ne hodi, saj sem že prvak (Gregor je tri dni ostal na Ravnah, trener se je tja iz Ljubljane vozil vsak dan op. a.), nato še ženo, mamo.« Na vprašanje, kaj je v obeh borbah prevesilo tehtnico njemu v prid, je kot iz topa izstrelil: »Borbenost. Zagrizenost, morda tudi boljša kondicijska pripravljenost. In želja, večja želja.«

Kaj se svita na obzorju? »Prvo je, da pozdravim roko, potem pa bom poskusil priti v reprezentanco. To je glavni cilj.«

Zasluženi sadovi dela

Gregorja so domači, prijatelji in kolegi iz kluba, potem ko se je domov vrnil kot državni pravk, lepo sprejeli. »Vsi so me sprejeli s širokimi nasmeški, me dvignili v nebo, mi čestitali in zatrdili, da sem si naslov zaslužil. Res sem treniral. Če mi sedaj ne bi uspelo, ne vem, kdaj bi mi.« Na tem mestu se je pogovoru pridružil še eden od članov Boksarskega kluba Chagi, Dejvis S. »O Gregorju samo najboljše. Po mojem mnenju, kolikor se pač spoznam na boks, zelo dober boksar, ki si naslov zasluži. Vsem nam v klubu je v čast, da bomo lahko sparirali z državnim prvakom,« je povedal, ko je vskočil Gregor in ga duhovito dopolnil, češ da če že niso sparirali s prvakom, so pa vsaj z bodočim. »Tudi sam se iz tega veliko naučim,« je po bučnem smehu zaključil Dejvis.

Osebni arhiv

Še čez dvajset let

»Zahvaliti se moram trenerju. Mladen se mi je res posvetil s časom, s srcem. V mene je vložil veliko časa in energije, res mi je pomagal,« je dejal Gregor in svojo dosedanjo boksarsko pot strnil v besedah 'nerealno' in 'trnovo'. »Nisem imel prave predstave, kakšna je pot do uspeha. Nisem se zavedal, kaj vse bom moral vložiti, da bom postal celosten borec.« Brez pomoči ne bi šlo, priznava Gregor. »Veliko mi je na začetku pomagal Saša Radmanović. Če ne bi bilo njega, verjetno ne bi imel take motivacije.« In še enkrat Mladen. »Ko sem prvič prišel sem (v Boksarski klub Chagi, op. a.), sem rekel, da bi rad tekmoval. Eno leto sem treniral, da smo se uskladili s klubom, da smo se lahko začeli udeleževati tekmovanj. Individualni treningi so bili Mladenova pobuda, glede na njegov vložek pa je uspeh bil zagotovljen. Z zmago sem tako poplačal svoj in njegov trud.« Posebna zahvala gre tudi mami.

Gregor Škrjanec je vesel, da je dosegel svoj cilj. »To je ta trenutek, o katerem bom lahko govoril še čez dvajset let.« Kaj več od osebnega zadovoljstva z naslovom pač ni dobil. Boks, sponzorsko in medijsko zapostavljen šport, še vedno uspeva zgolj znotraj ozkega kroga zanesenjakov. Gregor in njemu podobni borci, ki gradijo prihodnost tega športa, vas zato vljudno vabijo, da pozabite na stereotipe in se udeležite katerega od ligaških tekmovanj. 'Žlahtna veščina' ni zgolj poetična krilatica.