Univerzitetno diplomirano socialno delavko, psihoterapevtko s številnimi certifikati, ki jih že dolgo ne šteje več, so v to, kar je, najbolj oblikovali lastne solze in smeh. Izkušnje za svoje delo je dobivala v vladnih in nevladnih organizacijah kot strokovna delavka, pa v šolah, tam je delala kot svetovalna delavka in učiteljica, in na številnih delavnicah po vsem svetu. Med vsemi terapevtskimi metodami pa se zdi, da najbolj prisega na tako imenovano tehniko EMDR. »Če kaj pomaga, to res pomaga.« Njeno delo je resno in odgovorno, a ko se znajdete v njeni bližini, je na videz nerešljiva težava lahko videti celo zabavna. Amina je kot najboljša prijateljica, ki ji boste želeli zaupati vse zamolčano. K njej prihajajo po pomoč ljudje s številnimi travmatičnimi stiskami. Njen urnik je poln. Tisti dan je bila dogovorjena z izobraženo poročeno žensko, mamico dveh deklic, ki se je nepričakovano zaljubila v sodelavca. Njeno življenje se je zapletlo. In na tisti seansi tudi razpletlo. V dveh urah. Za zmeraj?
Zgodba z ozadjem
Zdi se vam, da zdaj ste ga pa našle. Kavalirja. Kar ne morete verjeti, kako vam zna brati misli. Razvaja vas. Končno. Posluša vas, kot vas ne zna nobena od prijateljic. Zdi se vam, da vas razume. Vse se zdi tako domače. Ko začnete zaupati, da je pravljica mogoča, pa vas nehote kaj zbode. Že nekako najdete opravičilo, zakaj ni bil prijazen z vami. Ravno si opomorete, ko spet naredi bedarijo. Poniža vas. Izusti kakšno nesramno besedo, ki je ne morete pogoltniti. A še kar vztrajate. Ne pokliče, ko sta dogovorjena, ne pride na dogovorjeno mesto, ignorira vas, vi pa še vedno upate, da bo že poklical, se opravičil in spremenil ... No, potem pa le zberete moči in ga odstranite iz misli. Spet mirno spite, ko vam nepričakovano pošlje ljubeče sporočilo. Pozabili ste na vse grdo in v upanju, da bo zdaj bolje, ugriznete v vabo. Takoj ko vas pridobi na svojo stran, zanj spet niste zanimivi. Gleda za drugimi svežimi vabami ... Stara zgodba se ponavlja. Zmanjkuje vam moči, a še vedno vztrajate v tem patološkem vzorcu. Joj, in za piko na i ste poročena ženska! Zakaj vam je tega treba? Po odgovor je k Amini prišla tudi Marjanca. Njen ljubimec, ki jo je najprej povzdignil v zvezde, jo je po določenem času začel poniževati, ona pa se mu ne zna umakniti. Je njena prva jutranja misel in zadnja, ko gre spat. Je njena droga – ki ji zelo škodi.
Marjanca in Amina se pogovarjata
Terapija je videti kot zaupniški babji klepet. Amina deluje sproščujoče. Marjanca najprej govori o stvareh, za katere se zdi, da jih je že velikokrat povedala: o možu, otrocih, službi. Ne more prehvaliti moža, ampak zakaj ga potem vara s sodelavcem, ki sploh ni tako v redu? Amina hitro ugotovi, da ima Marjanca slabo samopodobo in da jo želi več čas preverjati. Čeprav je na videz uspešna, ima v sebi občutek, da ni vredna. Občutek vrednosti išče na napačnem kraju – zunaj sebe. Zapleta se v nezdrave odnose, vse zato, da bi dobila priznanje, da je vredna. In to je bilo tisto prvo izhodišče, na katerem se je začel terapevtski proces. Amina je Marjanci razložila, da bosta poiskali vzroke v preteklosti, naj ona spremlja njena dva prsta (To je tehnika EMDR v praksi: s tem, ko se oči premikajo v levo in desno, se začne vnovična predelava občutij, čustev, dogodkov … Strokovno se da vse to lepo razložiti, ampak mi se v tem članku ne bomo ukvarjali s tem. Če vas zanima, pokukajte na splet ...), ki se bosta gibala na levo in desno stran, in ko se bosta ustavila, naj ji zaupa prvo misel, ki se bo porodila. In tako naprej in naprej in odkriva se tančica potisnjenih vzorcev, bolečin, čustev in preteklosti.
Marjanca se je v odnosih izgubila
V letih zakonskega življenja je Marjanca pozabila nase. Pa ne le ona, tudi njen mož je pozabil nanjo. Njuna zakonska zveza je postala dolgočasna. Nič kaj posebno narobe se ji ni zdelo, dokler ni spoznala sodelavca. Šele ob njem se je začela zavedati, da ji nekaj manjka, da nje sploh ni. Da je svoje želje zamenjala z moževimi, da ne ve več, katero jajce ima raje, zmešano s smetano ali pečeno z ocvirki. Bila je navajena ugajati, vedla se je, kot je bilo drugim všeč, in se je v tem plesu izgubila. In potem ga nepričakovano uzre: sodelavca. Fizikalca, pravi. Brez izobrazbe. Čisto neprilagojenega, malce prostaškega. Ob njem nepričakovano zažari. On ji piha na dušo, ona se v mesecu dni prelevi v nekaj, kar je nekoč že bila. Počuti se spet kot greha vredna ženska. In skoči čez plot. Pa se najprej sploh ne počuti krivo. In ko to stori, postane že manj zanimiva. On je eden takih, ki cenijo žensko samo do trenutka, ko se jim ne vda. Začne jo poniževati. Marjanca pa se mu kar pusti, celo domače se pri tem počuti, pove.
Ta surovež je v njej nekaj prebujal, kar je ob možu spalo. Čeprav je vedela, da ji stik z njim škoduje, si ni znala pomagati in se je vedno znova vračala k bolečemu občutku, ki se ji je ob njem prebujal, k občutku manjvrednosti. Vedno znova je upala, da jo bo lahko potolažil, pozdravil, toda postajala je vse bolj utrujena, izčrpana, nesamozavestna in žalostna. Poskušala je vse sorte terapij, da bi ga izbrisala iz misli, dokler ni izvedela za Amino tehniko EMDR. Poskusila je še to.
Nezreli očetje, nezreli ljubimci
Marjanca se je vračala v preteklost, v prvi spomin, ko se je počutila nevredno, nesprejeto. Pozneje je povedala, da je še sama presenečena, kakšni spomini so se ji prebudili. In da si sploh ni mislila, da so lahko tako travmatični, saj se ji je zdelo, da je bilo njeno otroštvo srečno. Pa je bilo toliko zataknjenega v njeni podzavesti! Niti sanjalo se ji ni, da je te občutke nevrednosti potem kompenzirala s pridnostjo, pa s tem, da je za vsako ceno želela ugajati, še posebno problematičnim moškim, in to z velikansko potrebo, da bi jim pomagala pri spreobrnitvi od njihovega napačnega načina življenja. Njen ljubimec je bil namreč hazarder in odvisnik, ženskar, patološki narcis, mamin sinček, popolnoma nepripravljen na življenje v dvoje, a je imel tisto nekaj, kar je Marjanco popolnoma iztirilo – nekaj domačega. In to je bilo za Marjanco do srečanja z Amino usodno.
Po tistem dveurnem premikanju oči v levo in desno in spominjanju, ko se je Marjanca zdela že zelo utrujena, sta prišli do ključne točke, zakaj.
Marjančin očka je bil tak nepoboljšljiv ženskar. Ko je bila stara štiri leta, ga je celo videla z neko teto v domači spalnici. Veliko je bil zdoma in z mamico sta ga večno čakali in greli zanj ohlajeno kosilo. Nobene obljube ji ni izpolnil, a imela ga je tako rada in želela mu je pomagati. Ker mu ni mogla, se je počutila nevredno, nesposobno, in je pozneje v svojem življenju še naprej poskušala pomagati. To jo je delalo živo. Potem ko se je poročila, te potrebe ni imela, ob sodelavcu pa se ji je spet pojavila. No, po dveh urah je Marjanca te občutke zamenjala za občutke vrednosti in ljubezni do sebe. Vmes je bilo nekaj globokega dihanja, pa dokaj veliko solza. Pa odkritja, da ni zmogla brezpogojno ljubiti, ker sama ni bila brezpogojno ljubljena. Mamica zanjo v skrbi za očka ni imela prav veliko pozornosti. Tako si je Marjanca na terapiji podarjala ljubezen, ki je ni bila deležna. Sprejemala je tudi odgovornost za svoje odločitve. Prepoznala je svoj ples bolečine, sama, v varno vodenem procesu, brez velike vpletenosti terapevtke. S plišasto igračo v rokah je ozavestila, kako se je oklepala nečesa bolečega, pa je potem tistega plišastega medveda z vso močjo zabrisala v kot. Zdelo se je, da se je zdaj lahko odločila, da je lahko izbrala – ona in ne nekdo drug namesto nje. Uzrla je, kaj v svojem življenju potrebuje in česa ne. In izbrala je moža. Ko je odšla, sva z Amino še malo pokramljali.
Je taka rešitev trenutna ali trajna?
Meni se je zdelo precej nenavadno, da bi človek po dveh urah predelal take globoke travme. Mogoče začasno, ampak za vedno? Taka zamenjava programa globoko zataknjenih čustev je sila dobrodošla, v svetu je kot dodatna terapevtska metoda menda sila uspešna. Amina tudi sama čudovite izpovedi številnih strank, ko se jim po terapiji življenje zasuče v pravo smer, vedno znova jemlje kot blagoslov. Ko življenje dobi nov zalet. Ko se prepričanja o lastni nevrednosti spremenijo. Niso vsi za maratone in hribolazenje, kot niso vsi za terapijo EMDR. Nekaterim je dovolj, da o svojih stiskah pokramljajo s prijateljicami, drugim pa to ne zadostuje. Na trgu je veliko takih in drugačnih terapevtov, o številnih pišemo tudi mi. Nekateri se bahajo s svojo zgodbo, drugi te potrebe nimajo in se z njimi pobahamo mi, ko zapišemo, čemu vse so že bili kos. Nekateri imajo doktorate in druge nazive, drugi zamenjajo svojo siceršnjo usmeritev in se posvetijo pomoči ljudem po svoji vesti, tretji v pomoči sočloveku vidijo tudi dobro tržno nišo. In tako naprej. Amina pa je nekaj čisto posebnega. Ima kup diplom, a jih sploh ne omenja. Je čisto poseben unikaten paketek znanja.
