Leta 1928 je iz glive Penicillium chrysogenum (čopičasta plesen) izoliral antibiotično snov, za katero si je sedemnajst let pozneje prislužil Nobelovo nagrado skupaj s farmakologom Howardom Baronom Floreyem in biologom Ernestom Borisom Chainom. Tako je svet dobil prvi antibiotik, no, vsaj v koncentrirani čisti obliki, kar nam je dalo v roke močno orožje v boju proti bakterijskim okužbam. Še ne slabih sto let pozneje pa človeštvo že bije plat zvona. Farmacevtska industrija naj že dolgo ne bi odkrila novega, učinkovitejšega, ljudje jih porabimo preveč in dostikrat jih uživamo po nepotrebnem, bakterije pa postajajo odporne na vse več znanih antibiotikov. Upajmo, da to ne pomeni, da se bomo vrnili v čas pred Flemingovim odkritjem in bodo ljudje spet umirali zaradi na prvi pogled nedolžnih okužb.
Stari Egipčani sicer penicilina niso odkrili, a so bili zelo blizu. Nastane namreč iz plesni, ta pa zelo dobro uspeva na kruhu. Verjetno so čisto po naključju, ne nazadnje naj bi ga na tak način menda odkril tudi Fleming, ugotovili, da plesniv kruh zdravi okužbe. Tudi številne druge stare civilizacije so že dolgo, preden se je to posvetilo Alexandru Flemingu, poznale zdravilno moč plesni. Niso pa imeli pripomočkov, da bi zdravilno učinkovino izolirali ali poimenovali. Zanje je bil plesniv kruh zgolj to!
