Slušalke za 3D-zvok so se uveljavile v povezavi z igralnimi konzolami oziroma očali navidezne resničnosti.
3D-zvok so zvočni učinki, zaradi katerih poslušalec zazna, od kod natančno določen zvok prihaja v polkrogli (sferi) nad njim. Poslušalec na primer sliši zvok letala, ki se njemu oziroma prizoru na zaslonu bliža od zadaj, tako da je vir zvoka (hrupa) najprej za njim, nato nad njim in šele nato pred njim. To pomeni, da je cilj narediti zvok bolj naraven, tak, kot smo ga vajeni v naravi. Pojavlja se tudi nov termin. Zvočni objekti oziroma »navidezni« viri zvoka v prostoru poslušalca, ki se v prostoru premikajo. Denimo letalo ali brenčanje muhe, ki dela kroge okoli poslušalčeve glave. Zvočna iluzija, njena »resničnost« pa je odvisna od postavitve, števila zvočnikov in sposobnosti »predvajalnika«, da v prostoru in z zvočniki, ki so mu na voljo, pričara čim bolj pristno zvočno izkušnjo.
Od 3D-zvoka imamo največ, če je v prostoru nameščenih dovolj zvočnikov ter tudi na različnih višinah in pravih mestih. Zvočnik pod stropom denimo predvaja oddaljeno zvonjenje cerkvice na hribu. Višina je prava, manjša glasnost »zvoka« pa daje občutek oddaljenosti, medtem pa drugi zvočniki oddajajo zvoke, ki so bližje in so močnejši. Ni nujno, da so zvočniki nameščeni pod stropom, pojavili so se namreč novi tipi zvočnikov, ki oddajajo zvok proti stropu, od koder se odbije navzdol proti poslušalcu. Kar ni nič drugega, kot če bi zvočnik obrnili proti navzgor.
