Menda smo do zdaj izkopali le manjši del od zlata, ki je še vedno skrit v zemeljski skorji.
Ker je zlato obstojna kovina in ker se ne veže rada z drugimi elementi, večina do zdaj izkopanega še vedno obstaja. Okoli 187 tisoč ton, kar je dovolj le za dva olimpijska bazena. Vzrok pa je sila preprost. Običajno je treba »premakniti« 250 ton skal, da pridobimo dovolj zlata za poročni prstan. Sicer pa naj bi ga prvi uporabili Sumerci okoli pet tisočletij pred našim štetjem. Pozneje so se vanj zaljubili Egipčani, ki pa so ga uporabljali bolj kot ne za osebni nakit. Kajti prvi zlati kovanec, namenjen trgovanju, so egipčanski faraoni skovali šele okoli leta 2700 pred našim štetjem. V večjih količinah pa so jih na območju današnje Turčije začeli kovati šele dva tisoč let pozneje.
Nič čudnega torej, da so se alkimisti v zgodovini trudili iz poceni kovine izdelati zlato. Kajpada jim ni uspelo, čeprav je možno. A recept nam je dala šele moderna znanost. Element je mogoče spremeniti s »streljanjem« nevtronov v jedro atoma. Tako je mogoče pridobiti tudi zlato, a kaj ko je postopek dražji od rudarjenja, pridobljeno zlato pa je še radioaktivno povrhu. Zlato sicer najdemo čisto povsod, a le redka so mesta, kjer je količina dovoljšna za pridobivanje.
