Izkazalo se je, da lahko gverilci povzročijo uničujočo škodo moderni vojski, ki se je težko privajala na primitivne pasti v džunglah ter razvejeno mrežo podzemnih predorov. Najbolj znani, skupaj jih je za več sto kilometrov, so pod okrožjem Cu Chi blizu glavnega mesta Ho Chi Minh, ki se je v času vojne imenovalo Sajgon. A ko so se Američani odločili za vojaško intervencijo v Vietnamu, je del predorov že obstajal.
Razvejana mreža več sto kilometrov predorov je danes turistična atrakcija.
Pripadniki vietnamskih gverilcev so jih večinoma na roke začeli graditi leta 1940 – kot način boja proti tedanjim francoskim kolonizatorjem. Prvi pa so bili preprosta zaklonišča zanje oziroma nič več kot le to. A ko se je izkazalo, da so učinkoviti, so jih dokaj hitro razširili in povezali med sabo. Potem so bili nekaj časa neuporabljeni, dokler jih niso ponovno »odkrili« in dodatno razširili med vietnamsko vojno. Na žalost Američanov, ki niso našli učinkovitega boja proti predorom dvanajst metrov pod tlemi. Pomagalo ni niti intenzivno topniško obstreljevanje, razen »nagajanja« več tisoč vojakom in civilistom, ki so v njih našli varno zatočišče. Na višku vojne je to podzemno oporišče vsebovalo vse, kar so gverilci potrebovali. Od kuhinj, bolnišnic, skladišč orožja in streliva ter trgovin pa do skupinskih dvoran, kjer so igrali politično motivirane gledališke igre. Poleg glavnega. Predori so namreč omogočali skoraj neopazno premikanje vojakov in vojaškega materiala.
