Najstarejši zapis o gralu je iz leta 1180, francoskega avtorja Chretiena de Troyesa. Mladi vitez Parsival pride v skrivnostni grad ob široki reki, kjer živi kralj Ribič, ki je pohabljen, zato mu je ribolov edina zabava.
Kralj Parsivala lepo sprejme in ta vidi nenavadne stvari: sprevod, v katerem mladenič drži v roki belo kopje, s katerega mu na roke kaplja kri; za njim stopa čudovita mladenka, ki nosi zlati gral, okrašen z dragimi kamni. Parsival si ne upa ničesar vprašati, navzoči dvorjani pa nič ne rečejo. Naslednji dan je grad prazen. Parsival odide in pozneje izve, da bi moral vprašati, komu služi gral. S tem vprašanjem bi ozdravil in odrešil kralja.
Iskanje do smrti
Poznejši pisci so opisovali gral kot kelih z zadnje večerje, v katerem je Jezus svojim učencem ponudil vino. V to posodo je kasneje Jožef iz Arimateje ujel nekaj krvi iz ran križanega Odrešenika. Tako je sveti gral postal talisman večnega življenja. Cerkev nad temi zgodbami ni bila navdušena, saj so namigovale, da je odrešenje mogoče doseči tudi mimo Cerkve.
Gral je bil za pogane magična posoda nesmrtnosti keltskega onostranstva. V času srednjega veka so pisatelji ta mit ustvarili s povezavo zgodb iz Kristusovega življenja. V tistem času so mnogi verjeli, da se nekje na tem svetu skriva grad s svetim gralom, in so se zato potikali po Evropi ter ga iskali.