Kučerla, vasica v središču sveta

Če ste nagnjeni k iskanju izgovorov o tem, zakaj v Sloveniji kljub čudovitim naravnim danostim in prijaznemu podnebju pridelamo premalo zdrave hrane, vas bo morda navdihnil članek o samooskrbni altajski vasi sredi Sibirije. Prebivalci Kučerle, vasice v altajskem pogorju, imajo vsako leto na voljo le tri mesece, da pridelajo vse, kar potrebujejo za preživetje, pa jim to vendar uspeva.

Republika Altaj je sestavni del Ruske federacije in leži v osrčju Azije, meji na Kazahstan, Mongolijo in Kitajsko. Altajci za svojo domovino pravijo, da je središče sveta, saj je enako oddaljena od vseh oceanov.

Vas Kučerla je pogosto izhodišče za trekinge ali vzpone po altajskem pogorju, ki mu kraljuje štiritisočak Beluha (altajsko Üč Sumer), najvišja gora Sibirije. V Kučerli se namreč cesta konča, iz vasi vodijo le še poti in steze v prelepo, neokrnjeno altajsko gorovje, kjer svoje zmožnosti peš ali na konjih preizkušajo večinoma ruski in redki tuji popotniki. Bogata flora in favna odsevata v kristalno čistih jezerih in divjih gorskih rekah, ki jih napajajo številni ledeniki.

Vsako popotovanje po tem pristnem in skrivnostnem svetu ter srečanja s tamkajšnjimi prebivalci se neminljivo zarišejo v človekov spomin in vzbujajo željo po vrnitvi.

Kot zrasli s konji

Altajcev je le dobrih 200.000 in razen v nekaj večjih mestih živijo predvsem po velikih, razpotegnjenih in manjših, gručastih vaseh. Običajno prebivajo v tipičnih lesenih hišah, kakršne je videti po Sibiriji, poletja pa preživljajo v preprostih tradicionalnih lesenih bivališčih šesterokotne oblike, imenovanih ail ali altajsko čadr. Tla v čadru so iz steptane zemlje, na sredi pa je odprto ognjišče, na katerem gospodinja kuha. Levi del aila je namenjen moškim, tam sta kavč in postelja, desni pa ženskam, tam so pripomočki za kuho, miza in stoli. Ko pritisne mraz, se družina preseli v sosednjo, »klasično« brunarico z več prostori.

Tako je tudi pri Arkadiju Petroviču Sajlankinu, s katerim sem v skupini Marie Ane Kolman že dvakrat na konjih popotovala po altajskem pogorju. V nekdanji Sovjetski zvezi je delal kot veterinar, po razpadu države pa je ostal brez službe in moral drugače poskrbeti za družino. Ker diha z naravo okoli sebe in pozna vsak kotiček gora ter zna iz nam nevidnih znamenj prebrati celo bližajoče se vremenske spremembe, je odličen in zanesljiv vodnik skupinam domačih ali tujih popotnikov, občasno tudi lovcev.

Arkadijevi konji počivajo po naporni poti skozi gorsko divjino.

Arkadij ima tudi mirne in vzdržljive tovorne konje, ki so veliko bogastvo vsake altajske domačije. V neokrnjeni divjini so pogosto edino »prevozno« sredstvo, saj ga ne ustavijo ne slabo vreme, ne prepadne strmine, ne narasle reke. Letos, ko se nas je osem Slovenk z dvema altajskima vodnikoma iz Kučerle (drugi je bil Arkadijev zet Bjandu) na konjih podalo v gore, smo lahko samo občudovale njihovo spretnost, vzdržljivost in zanesljivost.

Altajski otroci so od malega kot zrasli s konjskimi hrbti, brez sedel se veselo podijo po vasi. Vendar je ljubezni polno življenje do vseh živih bitij v tem svetu skozi naše oči morda kruto in neprizanesljivo – pred prvim snegom črede konj ženejo v gore, kjer preživijo zimo, saj bi bila krma zanje predraga. Preživijo tako, da s kopiti kopljejo po snegu, dokler se ne dokopljejo do trave pod njim. So pa zato izjemno utrjeni in trdoživi. Ko ostarijo in ne morejo več služiti s prenašanjem tovorov, jih predelajo v salame. Nič ne gre v izgubo, vse pomaga ohranjati novo življenje.

Sonaravni vrtovi sredi Sibirije

Edita Žugelj

Vaščani na vrtu ob hiši pridelajo vso zelenjavo, potrebno za preživetje.

Ob vsaki altajski hiši so tudi obsežen zelenjavni vrt ter ograde za konje, krave, ovce in koze, čeprav se živali običajno prosto pasejo po travnikih okrog vasi. Poleti drobnico ženejo v doline pod Beluho, kjer je obilo paše. Vaščani si med seboj razdelijo pašna območja, združijo čredo in se menjavajo kot pastirji – vsakih pet dni pase eden izmed lastnikov drobnice. V dolinah, dan ali dva hoda iz vasi, so postavili pastirske aile, v katerih bivajo do pozne jeseni.

Vaščani na vrtu ob hiši pridelajo vso zelenjavo, ki jo potrebujejo za preživetje, le žita za kruh morajo kupiti, saj je sibirsko poletje prekratko, da bi lahko dozorela. Največji del vrta zavzema krompir, gojijo tudi solato, zelje, kumarice, korenje, peteršilj, veliko koprca, ki je skoraj v vsaki jedi, pa paradižnik in papriko, buče, celo lubenice sem videla uspevati – majhne, a vendarle.

Kot mi je zaupala Arkadijeva žena Larisa, zgodaj spomladi, ko je zunaj še sneg, v topli hiši v lončke poseje seme za sadike, ki morajo potem na saditev na prosto počakati precej dlje kot pri nas. V juniju, juliju in avgustu, ko se temperature čez dan lahko povzpnejo tudi do 30 stopinj Celzija, pa že vse pospešeno raste in bogato uspeva – tudi po zaslugi rodovitne črne prsti. Pesticidov in umetnih gnojil ne uporabljajo, vse pridelajo sonaravno. Navdušilo me je tudi obilje rož, ki krasijo tako zelenjavni vrt kot dvorišče skoraj vsake hiše v Kučerli.

Larisa poskrbi, da je hiša vsa v cvetju.

Poleti ženske in otroci nabirajo gozdne sadeže, iz katerih potem delajo tako imenovano varênje, ki je podobno naši marmeladi, le malo bolj redko je. Naredijo ga tako, kot pri nas delamo sirup iz smrekovih vršičkov: plast sadežev, plast sladkorja ali medu itn., kozarec postavijo za tri tedne na sonce in brez prekuhavanja dobijo poslastico, ki ohrani vse vitamine. Iz božanskega kravjega mleka gospodinje delajo odlično kislo smetano in kefir, pastirji, ki više v gorah pasejo drobnico, pa ovčji in kozji sir.

Edita Žugelj

Larisa na odprtem ognjišču peče lepjoške.

Meso običajno konzervirajo s sušenjem v dimu, za hrano pa uporabijo vse dele živali. Ena od tradicionalnih jedi, ki smo jih z veseljem pokusili, je talkan, pražen in zmlet ječmen, ki ga pomešajo s stopljenim maslom, prelijejo z vročim čajem, posolijo in mu dodajo malo mleka. Sladkosnedi lahko dodajo še žlico neverjetno okusnega medu. Preprosto, a odlično.

Sicer v primerjavi z nami Altajci pojedo zelo malo, a so sposobni velikih telesnih naporov. Čeprav s hrano ravnajo varčno, saj je sibirska zima dolga in hladna, pa obiskovalce bogato pogostijo. Tako smo bile Slovenke pred odhodom domov deležne prave pojedine. Najbolj so nas navdušile ocvrte ribe harius, ki so jih v sosednji vasi Tjungur v reki Katun nalovili tamkajšnji ribiči. Tako dobrih rib še nisem jedla! Za sladico pa nam je Larisa spekla odlično torto s skuto in čokolado. Navdušile so nas tudi njene lepjoške, našim flancatom podobno pecivo, ki jih speče na ponvi nad odprtim ognjiščem v čadru: moko zamesi s kefirjem, doda ščepec sode bikarbone in pusti testo dve uri počivati.

Sveti izviri

Vas Kučerla leži ob istoimenski reki, ki izvira pod Beluho. Tako kot večina altajskih rek je marsikje divja in nevarna, vendar čista, bistra in pitna kot gorski studenec. V njej vaščani vsak dan napojijo svoje živali, po vodo iz reke pa jim ni treba, saj imajo sredi vasi vrtino, iz katere načrpajo vodo za svoje gospodinjstvo. Tudi za banjo, po naše savno, ki stoji ob vsaki hiši in v kateri se najprej pošteno preznojijo, potem pa še umijejo. Savne so namreč zgrajene tako, da voda od umivanja odteče skozi špranjo v tleh.

Po dvanajstih dneh, preživetih na konjih v altajskih gorah, in umivanju v mrzlih rekah, smo tudi Slovenke z užitkom preizkusile vročo banjo. Počutile smo se kot prerojene. Sicer pa ima vsaka družina v Kučerli v bližnjih gorah svoj sveti izvir, kamor se podajo po vodo, ko je kdo od družinskih članov bolan. Verjamejo namreč, da ga bo voda iz tega izvira ozdravila. Skrivnost o kraju izvira se prenaša iz roda v rod in je drugi v vasi ne poznajo. Altajci izjemno spoštujejo naravo, izvire vode pa še posebej. Preden zajamejo vodo, zanjo vedno najprej zaprosijo in se potem tudi zahvalijo.

Vas s 300 prebivalci ima tudi svoj vrtec in šolo do četrtega razreda osnovne šole, v obeh je po 20 otrok. Otroke iz višjih razredov kombi vsako jutro odpelje v šolo v dva kilometra oddaljeno vas Tjungur, ki leži na nasprotnem bregu Katuna. V vasi imajo tudi manjšo ambulanto in trgovino, zadnja leta pa je v njej zraslo več novih hiš, nekatere od njih bodo lastnikom služile le kot počitniške hiše. Številni so namreč zaradi dela odšli v oddaljena altajska mesta, pa se čez poletje vračajo k svojim koreninam in naravnemu načinu življenja. Kučerla je namreč ohranila svojo prvinskost, kar ji verjetno omogoča skoraj izključno altajsko prebivalstvo, zagotovo pa njihovo spoštovanje narave in upoštevanje naravnih zakonov. Naravo v vsej njeni pojavni obliki častijo po božje ter jo vedno in povsod varujejo, kar je zagotovo posledica dejstva, da je njihovo življenje pogojeno prav z naravo. Zavedajo pa se tudi pomena enega izmed osnovnih zakonov univerzuma: kar seješ, to tudi žanješ.