Makadamska cesta, narejena iz grobega istrskega kamenja, naju je pripeljala do impozantnega vhoda na posestvo, ki se razprostira na 25 hektarjih. Zelena kovana vrata v obliki pavjega repa so se odprla proti poslopju iz snežno belega kamna. Ob poti ciprese kot v Toskani, vsepovsod naokrog pa lepo urejeni vrtovi z več kot 300 zdravilnimi rastlinami, dišavnicami, povrtninami, trto in oljkami.
Beseda majhno tu ne obstaja
Boris Filipaj, idejni vodja in direktor tega etnobotaničnega, agronomskega in turističnega projekta, je dvajset let sanjal, da bi ustvaril park, v katerem bi obiskovalci lahko uživali v nedotaknjeni naravi in opazovali, kako se vzgajajo rastline od semena do plodov. »Eden od razlogov je bil tudi ta, da sem za svoje podjetje Bioaromatica, ki se ukvarja s proizvodnjo naravne kozmetike, eteričnih olj, zeliščnih čajev in rastlinskih olj, iskal rastline, ki ne bi bile obremenjene s kemikalijami in bi bile obrane takrat, ko imajo v sebi največ koristnih sestavin.«
Ugotovil je, da si je najbolje omisliti svojo plantažo. Pred 17 leti so se njegove sanje začele uresničevati.
»Ko sem sedem let neuspešno iskal pravo mesto, je, kot se rado zgodi, to našlo mene. Konec maja 2005 je moje podjetje Bioaromatica kupilo zemljišče površine približno sto tisoč kvadratnih metrov v zaselku Pižanovac v občini Bale.« Leto dni so potrebovali, da so očistili zapuščeno zemljišče, ki je bilo na gosto obraslo s sredozemskim rastjem. S posestva so morali odstraniti tudi približno 5.000 kubičnih metrov kamenja.
Naslednje leto so začeli graditi terase, na katere so navozili novo zemljo. »Navozili smo 1350 tovornjakov zemlje, ki smo jo oplemenitili z 800 kubičnih metrov hlevskega gnoja. Terase smo pred erozijo zaščitili z istrskim suhozidom iz kamenja, ki smo ga našli na tem posestvu.« Po napornem delu je bil čas, da jih narava malce nagradi. 190 metrov visok hrib je odprl pogled na skoraj dve tretjini Istre. »Imamo najlepši položaj v Istri. Z našega hriba se vidijo Čičarija, Učka, Vodnjan, Pulj ter Brionski in Rovinjski arhipelag.«
Še enajst let je trajalo, da so nasadili in vzgojili rastline, da je Park Histria Aromatica leta 2014 lahko odprl vrata tudi za obiskovalce. »Eden od razlogov, zakaj ni šlo hitreje, je tudi ta, da posestvo ne prinaša nikakršnega dobička. Če ne bi imel matične firme Bioaromatica, ki je to financirala, ne bi bilo nič. Pa tudi veliko dodatnega znanja sem moral usvojiti, saj sem po poklicu kemik in ne agronom.«
Ena najstarejših fig na svetu
Prve rastline poleg piramidastih cipres, ki ustvarjajo drevored ob vhodu na posestvo, so bile oljke. »Posadili smo jih sto. Sadike smo vzgojili iz zapuščenih prastarih dreves, starih približno tisoč let, ki so rasle v gozdovih. Sadeži zdaj že dajejo olje, vendar ga je za naše potrebe premalo, zato ga moramo dokupovati«.
Ko so čistili posestvo, so našli figo, ki je kukala iz jame. Izkazalo se je, da več kot 120 let staro drevo raste v sedem metrov globoki in deset metrov široki jami, v kateri je stalna temperatura trinajst stopinj. »Da bi ta svetovni fenomen pokazali obiskovalcem – to je tudi ena najvišjih fig na svetu, smo v jamo naredili stopnice.« Figo so tudi oskrbeli z dobro zemljo in vodo, saj je bila zaradi pomanjkanja hranil na robu preživetja.
Letos se jim bo za skrb izdatno oddolžila: konec avgusta bodo ljudje iz njene krošnje lahko obrali skoraj 200 kilogramov sadežev. »To je stara sorta, sadeži so modre barve, intenzivno dišijo in imajo v sebi veliko sladkorja.«
Na posestvu so našli še eno kraško jamo, ki ima enako temperaturo. V njej nameravajo v bližnji prihodnosti urediti semensko banko. »Naša ideja je, da semen tu ne bi samo čuvali, ampak bi jih delili med ljudi. Seme je namenjeno temu, da raste, ne da ga hranimo.«
Tudi plodovi trte – 2.500 trsov malvazije in terana imajo nasajenih – morajo med ljudi. Ob slastni jedači, gospod Boris nam je skuhal enolončnico iz zelenjave, ki raste na njihovih vrtovih, smo hišno vino lahko tudi sami okusili. Bilo je izvrstno, kot tudi domač kruh, s katerim smo nazadnje pomazali krožnike. »Našim gostom pripravljamo jedi iz zelenjave, ki smo jo pobrali isti dan. Poleg domačega kruha sami delamo tudi testenine.«
Skoraj izumrli dalmatinski bolhač
Filipaj je na svojem posestvu zasadil tudi rastlino, ki v Istri prej ni rasla. »Na Krku, Cresu, Lošinju samoniklo raste dalmatinski bolhač, ki ga ljudje slabo poznajo in je že skoraj izumrl. V Dalmaciji so ga sadili v oljčne nasade, da je odganjal insekte.« Ta naravni insekticid postaja vse bolj priljubljen med ljudmi, ki gojijo ekološko zelenjavo. »Če ga posadimo v bližini nasadov kulturnih rastlin, odganja listne uši, pršice, klope, rastlinojede stenice in druge škodljivce. Z njim so včasih zatirali kožne zajedavce, kot so bolhe, uši in stenice, učinkuje tudi kot repelent.«
Tudi sivka budrovka, ki raste na enako veliki površini kot dalmatinski bolhač – vsaki rastlini so namenili kar 5.000 kvadratnih metrov, je znana kot dober repelent. Ko smo se sprehajali po posestvu, smo lahko vonjali in občudovali le še nekaj teh vijoličnih lepotic. Večino so namreč že poželi. »Večino opravil naredimo ročno. Sivko smo poželi s srpi. Zdaj jo sušimo, potem je bo nekaj šlo v našo destilarno. Sami destiliramo tudi smilj, žajbelj, rožmarin.«
Kmalu bo na vrsto za obiranje prišel še dišeči smilj. Še posebej je priljubljen pri ženskah, saj velja za nesmrtno rastlino, ki odpravlja gube. Iz rastlin, za katere Filipaj zdaj ve, kako so bile vzgojene in pobrane, v Zagrebu v podjetju Bioaromatica manufakturno izdelujejo pripravke za lepoto in zdravje. »350 različnih izdelkov prodajamo po vseh večjih mestih na Hrvaškem, kmalu jih boste lahko kupovali tudi v Ljubljani. Približno 12 odstotkov pa izvozimo v tujino, največ v Azijo. Oni te naravne izdelke cenijo bolj kot Evropejci. Imajo namreč drugačno življenjsko filozofijo kot mi in še vedno živijo v sožitju z naravo.«
Nagrada za arhitekturo
Če sem čisto iskrena, mene ni prevzel. Neprimerno bolj bi uživala v kakšni manjši istrski hiši iz kamna. Vendar tu, kjer beseda majhno, kot rečeno, ne obstaja, to nekako sodi zraven. Megalomanskost tega objekta v obliki črke U (v njem so proizvodni del, prostor z dvorano za izobraževanje, laboratorij, prodajalna in gostinski del) malce omehča bel istrski kamen, s katerim je zgradba obložena. Velikanska hiša pa sploh nima temeljev. Ko so na vrhu hriba odkrili ogromno skalo, so se namreč odločili, da hiše postavijo naravnost nanjo.»Poleg uživanja v naših nasadih in občudovanja prekrasne okolice lahko ljudje tu občudujejo tudi našo arhitekturo. Pred dvema letoma je bil naš objekt uvrščen med pet najboljših projektov na Hrvaškem, ki so se potegovali za nominacijo za evropsko nagrado iz arhitekture. Dobili smo tudi nagrado Društva hrvaških arhitektov Viktorja Kovačiča. K nam prihajajo arhitekti iz vsega sveta, da jim pokažemo, kako se da sodoben objekt umestiti v naravno okolje.«
Od vrtca do doma za upokojence
V dveh letih, odkar je Histria aromatica odprta za obiskovalce, so gostili že skoraj vse. »K nam prihajajo otroci iz vrtca, dijaki in študenti, pa člani raznih združenj. Radi prihajajo tudi upokojenci. Pokažemo jim destilacijo, kako nastanejo hidrolati, kako delamo zeliščne čaje, kreme in mila, organiziramo tudi različne delavnice. Ogled pa končamo v restavraciji, kjer jim pripravimo hrano, ki je zrasla na naših vrtovih.«
Študente na delavnicah učijo, kako iz rastlin dobiti čim bolj kakovostne sestavine in iz njih izdelati preparate brez konzervansov in umetnih dodatkov. »Največ študentov prihaja iz Nemčije. Prek inštituta Max Planck prihajajo k nam na delavnice.« Filipaj načrtuje, da bi v nekaj letih uredil tudi muzej etnobotanike, ki bo predstavljal obstoj človeka na našem planetu, v katerem so veliko vlogo odigrale rastline.
»Človeku dajejo vse, kar potrebuje: hrano, oblačila, zdravila, kozmetiko, sredstva za higieno, pa tudi varno zavetje in vir toplote. Zametek muzeja je že narejen. Začeli smo z dvema temama, sledilo jih bo še deset. V načrtu imam vsako leto dodati dve novi.« Prvi dve rastlini, ki so ju predstavili v muzeju, sta vrba in dalmatinski bolhač. »Lubje vrbe nam je dalo zdravilo proti glavobolu. Salicilna kislina, ki jo vrba vsebuje, je tudi glavna sestavina najbolje prodajanega zdravila na svetu, aspirina. Glavice dalmatinskega bolhača, najmočnejšega insekticida na svetu, pa vsebujejo estra piretrin in cinerin, nevrotoksina, ki motita delovanje živčevja žuželk.«
Tako kot so nekoč iz rastlin naredili tržno danes najuspešnejše preparate in zdravila, je Borisu Filipaju iz zapuščenega zemljišča, poraslega z makijo in drugim sredozemskim rastlinjem, uspelo narediti izjemen park, ki si ga je res vredno ogledati. Še najbolje na kakšen oblačen dan.