Eden od vzornikov mu je bil pokojni alpinist Tomaž Humar s svojimi besedami »ni nemogočih poti«. Zato je na vozičku tudi sam sanjal o tem, da bo nekoč stal na eni naših gora, pa ne samo enkrat. In ne, motite se. Ta izjemno pozitivna zgodba o skorajda čudežnem preobratu se ne bo brala, kot morda mislite. Ni šel po rokah, kolenih ali na hrbtu prijatelja – vso pot je prehodil sam, na svojih nogah.
Matej Kolmanič je na prvi pogled videti popolnoma običajen fant sredi dvajsetih, v sebi pa skriva presunljivo zgodbo o izjemnem uspehu. Prehodil je pot od debelušnega dečka na invalidskem vozičku do postavnega mladeniča, ki zdaj neustrašno nabira žige z vrhov slovenskih dvatisočakov in je povrhu še zelo uspešen študent. Vse svoje otroštvo, najstniška leta in rano mladost je Matej trpel zaradi precej redke bolezni, ki povzroča nepravilno rast kosti in njihovo nenormalno ukrivljenost, kar posledično vpliva na delovanje mišic.
Devetkrat »nalomljen in sestavljen«
Zdravljenje je potekalo simptomatsko (blaženje simptomov). Prestal je devet težkih ortopedskih operacij, osteotomij (prežaganje in naravnanje kosti v normalno lego). Najtežje so bile naporne in boleče rehabilitacije. Vsakič znova je učil telo delovati. Najbolj se za uspeh lahko zahvali svoji jekleni volji in podpori domačih, zatem pa strokovnosti, srčnosti in predanosti odličnega zdravstvenega osebja Ortopedske klinike UKC Ljubljana in Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča, kjer je preživel kar nekaj mesecev.
Težave vse otroštvo
»Odkar pomnim, me je spremljala gibalna oviranost. Vedno sem bil okornejši od vrstnikov in zaradi tega pogosta tarča posmeha in zbadanja sošolcev v osnovni šoli. Takrat me je to zelo prizadelo. A danes, ko se ozrem nazaj, pogledam na to le z nasmehom. Sicer z rahlo grenkim, a vseeno z nasmehom.« Pred kratkim mu je nekdanja sošolka izrazila svoje obžalovanje z besedami: »Če bi tedaj imela današnjo pamet, se ne bi nikoli tako vedla do tebe.«
Na pragu resne depresije
V času pubertete je bilo še posebno hudo. Kostne deformacije so se mu zaradi hitre rasti še znatno poslabšale in pristal je na invalidskem vozičku. Takrat so mu zdravniki celo napovedovali, da najverjetneje ne bo nikoli več hodil. »Spomnim se vseh tistih občutkov neizmerne žalosti, tesnobe, razočaranja nad življenjem in jeze nad vsem svetom, ki je bila zaradi najstniškega obdobja še poudarjena. Takrat se je zame čas kar ustavil. Bilo je, kot bi nad menoj zavel hladen veter in mi prinesel črn oblak depresije,« iskreno govori o tistih časih.
Brez družine nikakor
V veliko moralno in psihično oporo mu je bila družina. Z njegovimi cenjenimi starši in prababico na čelu, kot to pove Matej. Nasploh je njegovo izražanje izbrano, prijazno, s polno empatije. Njegova prababica Amalija bo konec avgusta praznovala 102 leti in je še čila in jasnih misli. Očitno njeni geni niso od muh. Njena vnukinja, Matejeva mama, pa dela v centru Soča.
Hvala, profesorica Mika
Prav posebno vlogo pri iskanju lastne identitete ter življenjske moči in poguma je imela njegova gimnazijska profesorica biologije, ki je v njem videla poseben talent in potencial. Zaradi njegovih marljivosti in vedoželjnosti ga je označila za »pogumnega raziskovalca«. Stike sta ohranila vse do danes. »Verjetno me je ona zapisala naravoslovju, ki me spremlja tudi na moji študijski poti, in zato, profesorica Mika, hvala vam!« se ji zahvaljuje še po tej poti. Pravzaprav je bila edina, ki je v njem »nekaj videla«. Druge je njegova drugačnost kljub izjemni prijaznosti prej odbijala kot ne.
Bil sem kot pujsek
Matej priznava, da je bil precej pretežak. Sam zase pravi, da je bil »morbidno debel«. Od 21. do 25. leta je tehtal celih 135 kg, kar je za njegovo višino in telesno konstitucijo vsaj še enkrat preveč. K temu je pripomogla predvsem preobilna in neuravnotežena prehrana, ki jo je večkrat na teden okronal z romanji v okrepčevalnice hitre hrane, kjer je pojedel »za vola in pol tistih smeti«. Zaradi bolezni je bil močno okrnjen v gibanju in v nenehnem stresu, zato je »imel optimalne možnosti za rejenje, kot prašiček v svinjaku«.
Po osmi operaciji začetek preporoda
Spremembe na bolje pa so se vendarle začele. Osma operacija mu je povrnila nekaj gibalnih sposobnosti (sledila je še ena). Stanje se mu je toliko izboljšalo, da se je lahko začel ukvarjati z zmerno rekreacijo. Končno je začel zahajati na sprehode na ljubljanski Rožnik in se celo vpisal v bližnji fitnes. S povečanimi gibalnimi sposobnostmi je prišla še večja volja do življenja, začel je tudi raziskovati uravnoteženo prehrano.
Boj z dietami
Pri hujšanju je na začetku preizkusil marsikatero modno dieto, a na koncu je spoznal, da z njimi ne bo prišel daleč. Ubral je pot običajne prehrane. Da ne bo pomote, pravi, dietetika je spoštovanja vredna znanost, ki je marsikomu pomagala pri povrnitvi zdravja, a med zdravstvenimi in komercialnimi tako imenovanimi jo-jo dietami je ogromna razlika. Verjemite, fant o tem ogromno ve!
Začel je študirati prehrano
To obdobje je pomenilo zanj prelomnico. Vpisal se je na študij živilstva in prehrane na Višji strokovni šoli Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana, kar mu je življenje popolnoma obrnilo na bolje. Študij ga je močno zanimal in začel je žeti desetke drugo za drugo. Bil je imenovan za najboljšega študenta študijskega programa, bil je izvoljen za predsednika Študentskega sveta in izbran za študenta tutorja.
Gore so njegov drugi dom
Zdaj je vendarle lahko začel zahajati tudi v gore. Sam, na svojih nogah! Tja ga je v resnici pritegnil njegov učitelj vožnje Marko Novljan, z njim sta zdaj prava planinska kompanjona. Na mnogo fotografijah iz zadnjega obdobja preporoda ju vidimo skupaj. »Nikoli ne bom pozabil dneva, ko me je peljal na Viševnik nad Pokljuko. Moj prvi dvatisočak! Od tedaj se jih je nabralo že toliko, da jih niti ne štejem več. Nekatere sem osvojil tudi večkrat!« Kdor je videl tisto (solzno) objavo na Facebookovem profilu in ne pozna vsega ozadja, si ni mogel niti misliti, kaj je tisti vrh zanj pomenil. Počutil se je kot ptič feniks. Še pred letom in pol je sedel na vozičku ... a saj veste, da ni nemogočih poti.
Prehranski svetovalec
Prijatelji in znanci, ki so vse te spremembe spremljali v živo, ga zdaj nenehno sprašujejo o magični formuli (tudi mi smo ga), s katero je dobesedno izklesal svojo postavo z nekdanjih 130 kilogramov. Zato na svojem Facebookovem profilu pogosto deli osnovna načela zdrave prehrane. Pravi, da je formula, s katero je dosegel preobrazbo iz »pujska v atleta«, preprosta: uravnotežena prehrana + načrtovana vadba + jeklena volja in vztrajnost + ustrezno zdravljenje = uspeh! No, še pomemben dodatek in menda najbolj pomembno načelo: jej redno in raznovrstno!
Postaja mednarodni osebni trener
Danes se lahko pohvali, da je opravil tudi usposabljanje za osebnega trenerja, in trenutno je v postopku potrjevanja mednarodne licence Svetovne zveze fitnes profesionalcev. Tudi za to smer življenja se je odločil zaradi bogatih izkušenj s svojim dolgoletnim zdravljenjem gibalnosti telesa. Za konec lahko mirno zapišemo, da samega sebe z vso pravico označuje kot trdega borca velikega srca. To je dokazal z življenjskim uspehom, kakršen uspe le redko komu.
Matejeva priljubljena recepta (zaradi funkcionalnosti in preproste priprave):
Mediteranska ajdova frtalja
Sestavine za dve osebi: 100 g ajdove moke, 1 jajce, 300 ml vode, ščepec bazilike, origana in rožmarina, 6 zelenih oliv, 8 češnjevih paradižnikov.
Priprava: V posodo za stepanje damo vodo in jajce ter ob mešanju počasi dodajamo ajdovo moko. Ko dobimo enotno zmes, umešano testo, dodamo dišavnice, na kolobarje narezane olive in na polovice prerezane paradižnike ter dobro premešamo, da se sestavine enakomerno razporedijo po testu. Polovico mase zlijemo v ogreto ponev in pečemo, dokler se ta ne strdi, nato popečemo še na drugi strani.
Solatni krožnik »zaljubljena zelenjava in piščanec«
Sestavine: 100 g trakcev piščančjega fileja, pol pesti na trakce narezane bučke, pol pesti trakcev paprike, pol pesti rukole, 6 češnjevih paradižnikov, pest zelene solate.
Priprava: Piščanca, bučke in papriko popečemo in iz vseh sestavin pripravimo solato.