Povejte nam nekaj več o posvojeni kosmatinki …
Psička Beatrisa je pasme srednji šnavcer, barve poper sol, stara pet let in pol. Devetega marca je naša posvojenka ostala brez skrbnikov, ki nesreče nista preživela. Po dogodku smo slišali dve zgodbi. Po eni pripovedi naj bi nekaj dni sama tavala po mestu in neutrudno iskala skrbnike, po drugi pa naj bi jo nekdo takoj pripeljal na veterinarsko postajo, kjer je ostala v oskrbi štiri mesece.
Pretrpela je marsikaj, saj smo mi v le nekaj mesecih že tretji skrbniki. Požar je bil verjetno tudi travma zanjo. Vse to ji ni bilo ravno v korist, kar se opazi. Opažam, da tudi v prvem domu ni bila deležna ravno vzorne oskrbe, odnosa in ravnanja. Jedla je hrano, ki je ostala od kosila ali večerje – hrano za ljudi, slano, začinjeno, skratka neprimerno. Počasi se navaja na pasjo hrano. Igrati se zna samo s psi in mačkami, z ljudmi pa ne. Tudi tu napredujemo, že kaže prve, drobcene znake igre z ljudmi. Preprosto ne zna, a se uči.
Prezgodaj je še govoriti o njenem karakterju, nakazuje pa, kar so zapisali tudi veterinarji, da je čuvaj. Ne napadalen, samo z laježem opozori, da prihaja nekdo, ki po njenem mnenju (še) ne spada k nam. Ko novega obiskovalca sprejmemo mi, ga tudi ona. Najraje se čoha, spi in raziskuje.
Kakšen je bil postopek posvojitve?
Prilagoditev na novo življenje je težka in dolgotrajna
Milan in Doris sta z Beatriso zelo in potrpežljiva, saj sta v literaturi zasledila, da mora preteči vsaj od šest do 10 mesecev, da se psi prilagodijo na novo okolje. Zdaj je že toliko napredovala, da ne beži z dvorišča. Skrbnika sta srečna, ko vsak dan opažata, da je naredila nov korak, da se je otresla kakšnega bremena. Počasi, korak za korakom.
Konec julija letos smo jo žal mi dobili v oskrbo. Žal, ker je to posledica tragičnega dogodka. Zgodilo se je, kar se je, psička je ostala sama in na srečo je pristala v domu, kjer se vsak dan počuti bolje. Po tragediji so mediji veliko pisali o tem in takrat je bilo ogromno zanimanja za njeno posvojitev. Žal ali pa na srečo je takrat niso mogli oddati, ker je pes lastniški in so morali počakati na sodno odločbo – dedovanje, kar pa se ni zgodilo takoj. Ker formalni dediči niso želeli ali niso bili sposobni skrbeti zanjo, je Veterina Beograd začela iskati ustreznega posvojitelja. Po vseh pravilih bi morala v azil, a se je zaradi psičkine prikupnosti zanjo zavzela uslužbenka na veterini. V njeni pisarni je preživela štiri mesece in ona je ta čas skrbela zanjo, tudi na svojem domu. Postala je že prava maskota veterine. Na stroške veterine je bila deležna zdravljenja in nege. Maja pa so objavili razpis za posvojitev. Slednji je bil neuspešen, zato se je novica o iskanju doma razširila po ostalih skupinah za pomoč živalim. Tam sva jo opazila tudi midva z ženo.
Verjetno vas je oglas pritegnil in njena zgodba ganila?
Da. Ko ga je videla žena, je rekla: »Pokliči.« S skupnimi močmi in neutrudno pomočjo društva Beta, Veterine Beograd in nekaj posameznikov se je začel postopek posvojitve. Jelena iz društva Beta je ponudila pomoč pri prevozu in urejanju papirjev. Psa je iz držav zunaj Evropske unije namreč zelo težko pripeljati oziroma traja dlje. Izvesti je treba titer test, na njegove rezultate pa čakaš vsaj 14 dni, nato sledi še nekaj birokratskih zadev.
V kakšnem stanju je bila psička po nesreči?
Poleg težav z dimom je bila tudi operirana zaradi ledvičnega kamna velikosti prepeličjega jajca. Dvakrat so jo tudi postrigli.
To ni prvi kosmati član vaše družine?
Prvega psa, velikega črnega šnavcerja Floppyja, sva dobila z rodovnikom. Rodovnik nama sploh ni bil pomemben. Samo tako je naneslo. Res je, da rodovnik zagotavlja, da je pes po »standardih«, a zakaj bi moral biti domači pes po nekih standardih, ki so jih spisali drugi? Večino ljudi skrbi, da bodo težave, ker dobijo odraslega psa. Res je, a z vsakim psom je delo, če želiš imeti »dobrega« psa. Tako z mladiči kot s tistimi malo starejšimi, brezpogojna ljubezen je pa plačilo za ves trud.
Zadnje čase, ko bolj iščem informacije glede posvojitev, opažam, da je v Sloveniji kar veliko posvojenih psov, predvsem iz Bosne. O Beatrisi pa se v medijih piše, ker je del večje tragedije, v kateri sta umrla dva človeka. Drugače tudi zanjo nihče ne bi slišal.
Ste novo članico načrtovali ali je bila njena zgodba dodaten zagon, da je prišlo do posvojitve?
Ko nas je zapustil najboljši, najlepši, najpametnejši prijatelj Floppy, je bila žalost tako velika, da je žena rekla, da ne bomo imeli več nobenega psa. Jaz sem razmišljal drugače. Želel sem si še kdaj imeti psa, vendar ne kot zamenjavo za našega Floppyja, saj nam bo ostal večno v spominu. Nato smo se srečali z Beatrisino zgodbo. Karakterno je v primerjavi s prejšnjim psom sicer povsem drugačna, a nič kaj manj ljubljena.
Ključno vlogo je imela Veterina Beograd, ki ji je ponudila praktično novo življenje, nato pa so vam pomagali tudi v društvu Beta. Kakšno je bilo to sodelovanje?
Društvo Beta verjetno deluje kot ostala podobna društva. Jaz sem sodeloval z njimi in so mi verjetno zato toliko bolj pri srcu. Premalo poznam ta društva, da bi sodil o njih. O društvu Beta, predvsem Jeleni, pa vse najboljše.
