Tako zelišča kot dišavnice uporabljamo suhe ali sveže, odvisno od vrste in namena. Mnoge aromatične rastline shranjujemo za poznejšo rabo, največkrat s sušenjem. Mogoči so seveda še drugi načini hrambe, kot je zamrzovanje svežih rastlinskih delov, vlaganje v olje ali kis.
Nabiramo zjutraj, a le suhe dele
Uporabljamo popke, cvetove, liste, stebla, korenine in plodove. Način konzerviranja je pogosto odvisen prav od tega, katere rastlinske dele nameravamo shraniti.
Skoraj za vse rastline velja pravilo, da morajo biti ob nabiranju suhe, in razen izjem nabiramo zjutraj. Pri zeliščih in dišavnicah bomo nabrali le zdrave, nepoškodovane dele, in to le v taki količini, kot jo zmoremo naenkrat posušiti.
Čeprav je sušenje rastlin na prvi pogled preprosto, praksa pokaže, da se vsi tega opravila vendarle ne lotijo na pravi način.
Sušenje v hiši, na vrtu in v stanovanju
Lastnikom hiš ne bo težko najti temnega, suhega in morda celo prepišnega prostora, v katerega bodo obesili šopke rastlin ali njihove dele razprostrli po ravni površini. Če takega prostora nimajo, lahko v suhih dneh zelišča sušijo tudi v senčni uti ali senčnem kotičku balkona, vendar morajo vsak večer pladnje ali šopke umakniti v notranjost hiše, da se ne bodo navzeli nočne vlage. Kdor živi v stanovanju in želi uporabljati lastnoročno nabrana zelišča, bo pač moral najti možnost naravnega sušenja v svojih prostorih. Pomaga naj si z ličnimi lesenimi okviri za sušenje, prek katerih je napeta tanka mrežica. Teh ni težko najti in tudi niso dragi. Zasilna rešitev je namreč le sušenje v kuhinjski pečici pri najnižji temperaturi in s priprtimi vratci ali pa nekajminutno sušenje v mikrovalovni pečici.
Vsekakor je priporočljivo, da posamične vrste zelišč in dišavnic sušimo vsako posebej, saj potrebujejo različno dolgo obdobje za sušenje. Poleg tega se tako ognemo možnosti, da bi se rastline navzele vonja druga od druge.
Kuhinjska zelišča, ki jih najpogosteje naberemo v obliki stebel (dobra misel, materina dušica, meta, melisa, sivka, šetraj, drobnjak, žajbelj in drugo), je najbolj praktično povezati v šopke in jih obesiti na palico ali pod strop, na primer na podstrešju. Zelišča, pri katerih uporabljamo cvetove ali popke (na primer ognjič, ameriški slamnik, lipa), pa očistimo stebel in listov ter popke oziroma socvetja položimo na papir ali čisto desko v suhem in temnem prostoru.
Kdaj so zelišča suha?
Vprašanje zahteva večplastni odgovor, saj je trajanje sušenja odvisno predvsem od tega, katere rastlinske dele sušimo. Liste bomo načeloma posušili najhitreje, kar bomo ugotovili tako, da bomo nekaj listov pomeli med prsti. Če se bodo zdrobili ali bodo vsaj šelesteli, potem so pripravljeni za trajno hrambo. Podobno je s cvetovi in popki, le da ti lahko potrebujejo malce več časa za sušenje.
Plodove (na primer šipek) bomo najbolj zanesljivo posušili tako, da jih razporedimo na vpojen papir in ga postavimo v toplo, a izklopljeno pečico. V njej jih pustimo približno tri ure, vrata pa naj bodo priprta. Sušenje nadaljujemo v temnem in suhem prostoru.
Korenine (na primer slez) po pobiranju temeljito operemo v topli vodi, narežemo na kose in uporabimo enak postopek, kot je opisan za plodove.
Hranimo v steklu, platnu ali papirju
Suha zelišča in dišavnice shranjujemo v dobro zaprtih steklenih kozarcih, če teh nimamo dovolj, uporabimo platnene ali papirnate vrečke. Obvezno jih opremimo z napisom, v katerem zabeležimo ime rastline in datum shranjevanja, saj imajo zelišča omejen rok trajanja. V povprečju velja, da v letu dni izgubijo večino svoje vrednosti, še posebno tista, ki izrazitodišijo.
