Švicarji so alfa in omega merjenja časa v tekmovalnih arenah. Izdelovalec natančnih kronometrov Omega je namreč uradni časomerilec olimpijskih iger že od daljnega leta 1932. Tedaj so čas merili s štoparicami, ki so čas merile z napako, manjšo od petine sekunde. Dovolj za takrat in občutno premalo za današnje čase.
Kamera, ki snema kot mitraljez
Najbolj zahtevno je merjenje časa plavalcev, ker lahko dosežejo natančnost stotinke sekunde.
Običajne štoparice so se razvile v hudo natančne sisteme merjenja časa, kar 500 naj bi jih bilo nameščenih v Riu, poleg drugih prav tako pomembnih tehnologij. Ena izmed njih je tudi prvič uporabljena ciljna kamera Scan'O'Vision Myria, zaradi katere ostane malo ali skoraj nič dvoma, kdaj je kdo prišel skozi cilj. Ker pa je kamera v osnovi namenjena atletiki, ni jasno, ali je bila nameščena tudi na veslaški tekmi. V vsakem primeru so tudi tam morali imeti kamero, ki zajame vsaj tisoč, če ne več sličic na sekundo. Kar pomeni, da za vsako tisočinko sekunde obstaja fotografija.
Odstopanje le za dve desetinki milimetra
Zanimava je tudi tehnologija, ki so jo uporabili na tekmi lokostrelcev. Natančnost skeniranja tarče je namreč 0,2 milimetra, to pa je že natančnost, ki je ni mogoče opaziti z golim očesom. Prav tako je Omega v Brazilijo pripeljala nov startni blok za tekače, ki meri njihovo težo štiritisočkrat na sekundo, da zazna vsak prehitri start. Vse zato, da bi bilo slabe volje zaradi napačnih odločitev čim manj.
