Ali živijo kje daleč, v drugi županiji dvorepi psi, se množijo hitreje od enorepih? Kaj bo pes z dvema repoma? Bo z levim repom migal od zadovoljstvana levo, z desnim repom se bo dobrikal, ga vrtel v desno, samo da se ne bi zameril gospodarju? Ali ima pes gospodarja? Kje je njegov lastnik? In še eno vprašanje: kdo je njegov lastnik?
Cara in Cota sta ga začela zalezovati, ko se je stemnilo, jima je izginil izpred oči. Nič čudnega, bil je črn kot luknja v tunelu, skozi katerega je dvakrat na dan vozila Mariška. Aha, prišel je z vlakom, iz tujine, ali čez Rabo ali čez Muro, kajti bal se je vode, če bi padel vanjo, bi izplaval po pasje, se otresel vode, spremenil okolico v tuš in odšel dalje.
Nimak vseh Nimakov, ki so ga takoj obvestili o pritepencu, je trdil, da to ni problem. Dober pes in dvorepi psi so bili v Düplincih redki, mora imeti ogrlico. Cincrlica je dobil ukaz, do jutra so ujeli pet mešancev, a noben ni imel ogrlice, niti modernega čipa ne.
Ko so zjutraj Cara, Cota in Cincrlica sedeli na vrtu Zvezde, je prišel izza ovinka, se napotil med stole, iskal senco, mogoče kakšno kost. Res je imel dva repa.
Cincrlica je pripomnil: »Moral bom v tovarno mesnih izdelkov, mogoče ga je mesar Tonči v pijanosti udaril s sekiro po repu in nastala sta dva.«
Njegova izjava je bila nepremišljena, Cara in Cota sta pomislila, damesarji delajo poleg navadnih konzerv tudi pasjo pašteto, prodajajo pa jo kot jetrno. »Zanimivo, psu je malo mar, da ga ogovarjamo, ne zaveda se, da je sumljiv, bilo bi najbolje, da bi izginil tja, od koder je prišel.«
Cota je rekel Cari: »Reci mu, tebe vsi ženske razumejo. Tako trdiš. Če te razumejo one, te bo tudi pes.«
Cincrlica je vrgel psu, ki je imel dva repa, skorjico kruha. Pes je ovohal kruh, pogledal Cincrlico, odšel dalje. »Razvajen je ko pes! Izbirčen,« je rekel Cota.
Cincrlica je imel policijske možgane, ki so že zgodaj zjutraj začeli delovati. »Živel je v županiji, ki je bogatejšaod naše. Trdim, da je živel v izobilju.«
Cara je kritično pripomnil. »Če je to res, ne bi prišel k nam.«
Cota: »Mogoče je pes vohun. Vohlja okrog nas, ugotavlja, kako živimo, potem bo stisnil oba repa med noge, izginil domov in se vrnil s tropom psov z dvema repoma.«
Cincrlica je protestiral: »O, to pa ne. Zgrabili se bodo z našimi psi, potem bomo imel poleg njih še pse z razcefranimi repi. Na ulici nihče ne bo več varen.«
Cara je pokimal: »Otroci so v nevarnosti. Kaj če se bodo začeli igrati z njim?! Saj ne vemo, ali je to divji pes.«
Cota je dodal: »Ali je cepljen?«
Cincrlica pa je strokovno dopolnil: »Najbrž je dresiran, drugače ne bi znal priti k nam.«
Pes se je vrnil do njih, se usedel na oba repa in jih gledal. Cincrlica je opozoril prijatelja: »Bodita tiho. Prisluškuje nas.«
In so onemeli. Natakarica je prišla do mize, vprašala, kaj bodo pili, Cincrlica je dvignil tri prste, tako da pes ni videl, koliko so naročili. Lahko bi se vrnil domov, v svoji županiji sporočil, da v Düplincih samo pijejo, in to že zgodaj zjutraj. Pes pa, ko da je dešifriral njihove misli: vstal je, dalje mahal najprej z levim, nato z desnim repom, na koncu je naslonil glavo na Cincrličino koleno. Pomočnik ravnatelja policije je okamenel. Ni vedel, kaj naj stori.
Cara je prelomil molk in rekel: »To je tvoj pes. Prepoznal te je!«
Cincrlica je ugotovil, da je v očeh svojih prijateljev zgubil še zadnjo dlako zaupanja. Spravil je iz sebe: »To je policijski pes!«
Cara in Cota sta v en glas vprašala: »Zakaj nama to tajiš?«
Cincrlica je lagal dalje: »Mlad je, začetnik.« In ga je hotel pobožati po glavi, pes ga je zgrabil za rokav, v katerem je bila Cincrličina roka. Vsi so planili pokonci. Cara in Cota sta se pognala v beg. Med potjo je Cara sopel: »To je zato, ker mu je namesto mesa vrgel skorjo kruha.«
Cota je dodal: »Nihče ne mara policajev. Niti pes. Niti policijski. Niti dresiran.«
Drugo jutro sta Cara in Cota spet sedela na vrtu pri Zvezdi. Imela sta toliko denarja, da sta poleg piva naročila pol kranjske za dve osebi. Prišel je tudi Cincrlica, z obvezano roko. Prvo, kar sta prijatelja vprašala, je bilo: »Kje je pes?«
Cincrlica se je užaljen usedel: »Mislil sem, da bosta vprašala, kaj je z mojo roko?!«
Cara je razlagal: »Roko vidiva, psa pa ne.«
Natakarica je kar sama od sebe prinesla tri vrčke piva. Hudomušno je vprašala Cincrlico: »Boste lahko dvignili vrček do nosu?«
In Cincrlica je dvignil vrček z levo roko, naredil dolg požirek, natakarica je med smehom rekla: »Znala sem, baligač!«
Vsi so se zasmejali, Cara in Cota od srca, Cincrlica kislo. »Sem slišala, da so vas videli, kako ste hiteli peš do meje. Ni se videlo, ali pes vleče vas ali vi njega.«
Cara in Cota sta vse, kar ju je zanimalo, izvedela iz druge roke. Cincrlica je otipaval zamotani komolec: »Pes je na varnem, mi smo na varnem.«
Cota mu ni verjel: »Lažeš kot pes. Razdražil si ga, vrnil se bo s krdelom psov z dvema repoma, spremenil Düplince v klavnico?!«
Cincrlica je bil ogorčen: »Če se bojita, ostanita doma.«
Slovarček
baligač - levak
V tem trenutku se je na vrtu pojavil pes z dvema repoma, črn kot predor, skozi katerega je dvakrat na dan zapeljala Mariška. Cincrlica je bliskovito vstal in stekel po ulici, ko da nosi Titovo štafeto. Cara in Cotasta se spremenila v dva spomenika. Pes z eno glavo, štirimi tacami in dvema repoma je prišel do njiju, se usedel in ju gledal. Cara mu je vrgel pol kranjske, pes jo je med letom zagrabil z gobcem, dvakrat ugriznil, ju pogledal, da bi si ju zapomnil, in odšel z vrta, na ulico, mogoče iz županije, mogoče užaljen, ker kranjska ni bila dobra – Cara in Cota tega nista mogla presoditi, ker se klobase nista niti dotaknila – mogoče pa je ugotovil, da županija še vedno ni dovolj razvita, dovolj osveščena in dovolj bogata, da bi lahko redila psa z dvema repoma.
