Še dobro si ni ogrel občinske fotelje, že je dobil kršele v riti. Zaradi tega ni mogel ne sedeti ne stati, ležal je na kavču, stranke je sprejemal v šlafroku, z iztegnjenimi nogami, v šlapslinah. Düplini so bili ogorčeni; medtem ko so oni delali, je njihov župan poležaval, medtem ko so njim po licu tekle potne srage, je on pil viski z ledom in se hladil. K njemu so poslali zdravnika, ta mu je napisal recept za Moravske toplice in ga spakiral z delovnega mesta. Moral si je kupiti kopalke, iti na bazen. Višja medicinska sestra je bila stroga, ni ga pustila do besede, vedela je, da so funkcionarji polni fraz, poleg tega se je prišel zdravit, ne pridigat. Spustil se je v toplo vodo. Hotel je nekaj reči, pa mu medicinska sestra ni pustila, da bi odprl usta.
Ko se je prestrašen odmaknil ob roba bazena, mu je uspelo krikniti: »Ne znam plavati!« A je bilo prepozno, začel se je potapljati, mahal je z rokami, lovil zrak, pljuval toplo vodo okrog sebe, nato jo je požiral, kot da je kdove kako dobra pijača.
Medicinska sestra je oblečena skočila za njim, ga za lase privlekla na rob bazena in se drla: »Zakaj niste rekli, da ne znate plavati! Bi šla v bazen za otroke?!«
Ignac je izpljunil gejzir tople vode in dihal na škrge. »Sem hotel, pa me niste pustili do besede.«
Sestra, s katere je curljala voda, kot da bi jo zajel cunami, je rekla: »Vidite, kako je, če vam ljudje hočejo kaj reči, vi pa jih ne pustite do besede!«
Ignac kar ni mogel verjeti, da je sestra lahko tako hitro zasukala pogovor v svoj prid. Ko se bo vrnil v svojo foteljo, jo bo vzel za tajnico.
Minil je dan, da je prišel k sebi, teden dni, da se je naučil plavati, štirinajst dni, da so mu uničili kršele v riti, in ga, kar je najvažnejše, postavili na noge. Bil je tako zadovoljen, da je odšel za šank, spil vse, kar je videl, prepričeval natakarico, kako je zdrav duh v zdravem telesu in da se bo jutri vrnil na delovno mesto, prej pa bi rad z njo v sobo, kajti ni bil vajen sam spati. Natakarica je imela dečka, ki je po končanem turnusu prišel ponjo. Ko je videl, kako Ignac šlata in ščipa njegovo izvoljeno nevesto, mu je primazal serijo boksarskih udarcev in izmaličil obraz, ga odpeljal na svež zrak ter sunil v bazen. K sreči se je Ignac naučil plavati, izvlekel se je iz bazena, vendar je bil tako zalit s krvjo, da ni videl, kam se je usedel. In usedel se je na kaktus, ki ga je negovala medicinska sestra. V zdravilišču se je torej zgodila nesreča, nastal je preplah, iz vsega se je izcimil škandal.
Obvezali so mu glavo, bil je ves v šlari, da je bil videti kot mumija, sestra mu je iz ritešnice vlekla kaktusove iglice: »Prekleto, ne dam jih, da končajo v vaši zadnjici! Vse jih bom vö pomikala!«
Kar je rekla, je storila. Ignac je kričal, ko da bi ga devali iz kože. Noč in naslednje dneve je preležal na trebuhu, en dan na enem boku, drugi dan na drugem in komaj čakal, da se bo zdrav in živ vrnil v službo. Šofer je prišel ponj, vendar ga ni hotel peljati v Düplince: trdil je, da to ni on, kajti zavitega v povoje, skozi katere je silila sokrvica, ga ni prepoznal. Vrnil se je brez njega, na občini rekel, kaj misli, da se je zgodilo nesrečnemu županu.
Nimak vseh nimakov, ki je po naključju na občini podaljševal osebno izkaznico, je prisluhnil, ko je tajnik rekel, da je župan že več mesecev odsoten, da je potrošil svoje letne počitnice, presegel službeno odsotnost in prekoračil zdravstveni dopust, da je treba pomisliti na izvolitev novega župana. Nimak vseh nimakov je obvestil prijatelje na vrtu pod kostanji in Düplini so ugotovili, da tako dalje ne gre. Šli so do Baligača, se usedli v njegov stari opel in odpeljali v toplice. Na poti so srečali en sam avtomobil in še ta je vozil levo-desno, cik-cak, dokler ni treščil vanje in potnikov spremenil v polomljene paciente, zrele za nezgodni oddelek.
Slovarček
kršeli – ko te v zadnjici razganja,
šlafrok – večerna spalna halja,
v šlapsinah – v copatah,
šank – točilna miza,
ritešnica – zadnjica,
pomikala – populila,
v šlari – v povojih
Kaj se je zgodilo, so izvedeli merodajni šele čez nekaj ur, v bolnišnici, ko so udeleženci nesreče prišli k sebi. Ko je višja medicinska sestra videla, da se je občinski šofer vrnil brez župana, se je odločila, da ga bo odpeljala ona, hotela se ga je čim prej rešiti. Naučila ga je plavati, uničila je kršele, potegnila iz njega vse kaktusove bodice in hotela to okronati s samaritansko, humano gesto. Ignacu pa je bilo izpod časti, da bi ga ženska peljala do občine, da bi ga videli Düplini, se mu smejali, kajti njegova reputacija je bila tako in tako ogrožena. Vztrajal je, da bo vozil sam. Vzel ji je ključe, se usedel za volan in ugotovil, da ima ženska avtomatik, kakršnega še ni nikoli vozil. Prepirala sta se, ona ga je prosila, naj ustavi, da se zamenjata za volanom, on je dal gas, ona je prijela za krmilo, ki ga je on čvrsto držal, vsak je vlekel na svojo stran ceste in nevarno sta vijugala, dokler nista treščila v nasprotni avto in je bilo prepira konec. Pa tudi Ignačevega županovanja. Niso dopustili, da bi se vrnil. Ko so slišali, da ni znal plavati, da se je se tepel v zdravišču in povzročil avtomobilsko nesrečo, so mu dali županijsko pokojnino in ga izbrisali s seznama živih düplinških županov.
