Legendarni fičko je lanske jeseni praznoval 60 let in ni prav veliko avtomobilov, ki bi ob svojem jubileju dobili monografijo, napisal jo je fičkar Martin Pogačar.
Zarja
Leta 1955 se je rodil malček, ki je bil kljub majhnosti in skromnosti čisto pravi avto.
Vsem, ki smo bili kdaj ponosni lastniki tega majhnega hroščka, ki je zlezel na vzpetine, kamor večji niso mogli in smo ga lahko parkirali skoraj v vsako luknjo, manjše zaplete na motorju pa smo popravljali kar sami, se je milo storilo. Bil je edini avto, ki sem ga pobožala, ko sem ga prodala, se mu zahvalila za vse dogodivščine in morda se je zasvetila celo kakšna solza.
Prvič sem se od blizu seznanila s fičkom pri trinajstih. Teta me je vzela s seboj na morje in v zastavo 600, kot se je zadeva imenovala, smo se natlačili štirje, pa šotor in vsa potrebna oprema za kampiranje, vsak je imel zraven še za kakšno potovalko, z babičine kmetije smo pobrali, kar je bilo poleti užitnega, in tudi knjige so bile zraven. Zdelo se mi je, da je fičko kot čudežna torba Mary Popins, no, nekaj je romalo tudi na streho. Cel mesec smo se potepali ob Jadranski obali do Ulcinja in večina denarja, ki smo ga zapravili, je šla za vstopnine v galerije in muzeje - in seveda za bencin. Ko smo si spekli zadnja jajca iz babičinega kurnika, smo šli domov.
Fička so začeli izdelovati leta 1955 v kragujevški Crveni zastavi, ki se je do takrat ukvarjala z orožjem in vojaškimi vozili. Načrt je napravil fiatov inženir Dante Giacosa, močno je bil podoben fiatu 500, ki so ga ljubili predvsem italijanski študentje in gospodinje, ki so prevažale zelenjavo s tržnic. Zastava 600 je imela vrata, ki so se odpirala obratno kot pri večini avtomobilov in je imela spredaj levo in desno od znaka »600« po tri kovinske črte, videti je bilo, kot da ima avto brke. Fička je bilo mogoče gnati do 100 km na uro, kasnejša različica 750 je zmogla 110, še kasnejša (850) pa celo 120. Izdelovati so ga nehali pred tridesetimi leti, Crvena zastava je imela namreč projekt yugo Amerika. Prodali so ga Turkom, ki pa so z izdelavo tudi vztrajali le še pet let. Do leta 1985 so izdelali milijon fičkov in kakšnih 20.000 jih je na območju nekdanje Jugoslavije še zmeraj registriranih.
Prvega nikoli ne pozabiš
Svoj prvi avto sem kupila pred 40 leti, seveda je bil v celoti na kredit in seveda je bil fičko, ampak 750, kar pomeni precejšen skok v moči motorja. In seveda ga je bilo treba čakati pol leta, če si uporabil zveze in poznanstva, sicer je bil rok še daljši. Mama je delala na avtoservisu v Mariboru in je »uredila«, da sem fička dobila v Novem mestu. Dva dni prej sem naredila šoferski izpit.
Prijatelj, ki me je peljal po moj prvi avto, mi je zabičal, naj vozim za njim, pa bo. In sem res. Ko je prehiteval tovornjak (a si predstavljate razrite ozke ceste, kjer sta se dva tovornjaka komaj srečala), sem zamižala in se pognala za njim, tu in tam je nasproti vozeči sicer divje trobil, a se je vse sorazmerno srečno končalo. Na hitri cesti iz Ljubljane v Maribor me je prijatelj zapustil, s pohvalo, da vozim po sredini voznega pasu, tako kot treba, in da sem zdaj že samostojna šoferka. In je odbrzel.
Na tisti poti sem naredila vse neumnosti, ki sem jih sploh lahko, in vsa prepotena končno pripeljala na domače dvorišče, kjer me je čakala objokana mama. Kolegi v službi so ji dopovedali, da je tako rekoč nemogoče, da bi z dva dni starim vozniškim dovoljenjem prepeljala to divjo pot živa in cela.
Naslednji dan sem naložila družino v svojo novo limuzino in odpeljali smo se k stari mami v Savinjsko dolino. Na svoji drugi vožnji sicer nisem več mižala, zato pa so vsi drugi, ki so se peljali z menoj. Družinski zbor je komentiral, da je fičko primeren prvi avto, da se naučiš na njem voziti in ne kvariš kakšnega drugega, več vrednega. Bila sem nesmrtno užaljena. Upravičeno.
Angeli so
Čeprav mi je (predvsem moško) šofersko okolje odkrito namigovalo, da so šoferji najbolj nevarni, ko prevozijo kakšnih 10.000 kilometrov, ker so takrat prepričani, da so glavni, sem se samo smehljala. Čedalje bolj sem divjala okrog vogalov.
Do tistega usodnega 8. marca, avto sem imela kakšne štiri mesece, ko sem tri kolege peljala z mariborskega letališče, v nekem križišču sem zavijala levo, kar proti nam kot raketa drvi rumeni mercedes. Možgani so se izklopili, nagon pa je pritisnil na plin. Tako nas je zadel v zadnji blatnik in ne direktno na sredino. Zasukali smo se okrog svoje osi, švedski mercedes pa je ustavil ob pločniku. Ven je stopil prileten gospod in mrtvo hladno grizljal sendvič, za njim se je prikazala še njegova dama.
Zmajevala sta z glavo. Avto je bil pošteno potolčen, po cesti se je pretakalo olje in bencin. Miličniki so menili, da sem jaz prezgodaj speljala, on pa je najbrž zapeljal v oranžno. »Meni bi se tudi lahko to zgodilo,« je vzdihnil mladi miličnik in namignil, da smo imeli gromozansko srečo, saj smo jo vsi odnesli brez praske. Švedska zver (nikoli ne bom pozabila, da je imel avto na žarometih brisalce!), je namreč v križišče pripeljala z veliko hitrostjo.
Takrat sem končno začela verjeti, da angeli nedvomno so in da jih mora nad streho mojega fička letati celo krdelo. In tudi tega sem se zavedla, da imam zares poseben avto. Jaz sem se namreč s svojim odpeljala, mercedesa pa so odšlepali na servis, kjer je delala mama… Ne, niso imeli novih brisalcev za žaromete.
Zarja
Fička je bilo mogoče gnati do 100 km na uro, kasnejša različica 750 je zmogla 110, še kasnejša (850) pa celo 120.
Nacionalni razred
Zarja
Iz fička so delali kabriolete.
Fičko, ki se je rodil leta 1955, ni bil le potrošno blago, ampak je imel velik simbolni pomen. Po letih izolacije, ko je šla Titova Juga na živce komunističnemu in kapitalističnemu bloku, se je rodil malček, ki je bil kljub majhnosti in skromnosti čisto pravi avto. Ne pozabimo, prvi val zdomstva se je začel šele čez deset let in delavci na začasnem delu v tujini so imeli dostop do avtomobilskega trga, za druge pa je bil nakup tujega avta prava pustolovščina, tudi če so imeli denar.
Fičko je ideološko razcepljenemu svetu dokazal, da obstaja tudi tretja pot - skromen avto, ki si ga lahko privošči skoraj vsak. Za razliko od Zahoda, kjer so dragi avtomobili bili in vzhoda, kjer so tudi bili, a redki in nikakor za navadne smrtnike, smo mi imeli svoj nacionalni razred, ki so ga predelovali po mili volji, denarju in znanju.
Mladi mehaniki in kleparji so kar tekmovali, kaj zanimivega je mogoče narediti iz fička. Včasih sem na cesti z grozo zrla v vzvratno ogledalo, saj je za menoj divjala pika, ki se je večala in večala. Mimo mene je z zvokom pokvarjenega letala zdrvel fičko s sfriziranim motorjem, kot so fantje imenovali svoje predelave.
Iz fička so delali kabriolete, terenska vozila, vozila za rejlije v puščavi in vrag vedi kaj vse še. Nekateri so v njih celo stanovali. V njih so se prevažali miličniki, dežurni zdravniki, patronažne sestre in seveda so bili osnovna flota avtošol. No, tudi rejli na državni in republiški ravni je obstajal, ne spomnim pa se, če so bili frizerski posegi v motorje dovoljeni.
Zarja
Mladi mehaniki in kleparji so kar tekmovali, kaj zanimivega je mogoče narediti iz fička.
Solzavo slovo
S fičkom sva se družila enajst let. Čeprav nisem imela zimskih gum (ne spomnim se, če so takrat sploh obstajale) in nisem znala na kolesa natakniti verig, sem prišla z njim povsod, tudi po zasneženih cestah visoko v hribih, kjer so drugi omagali. Pogon na zadnjih kolesih je pač imel svoje prednosti. Kadar je spustila guma, so mi vljudno priskočile na pomoč moške roke. Ko pa sem enkrat obtičala s prazno zračnico v hribih nad Litijo in sem kakšno uro sedela na štoru, čakajoč na pomoč, me je spreletelo, da po gozdni cesti morda sploh ne bo pripeljal nihče v naslednjih dneh. In sem se spravila zraven, uspešno, kolo ni odpadlo.
Odtlej sem bila sama svoj mojster, če se je le dalo. Znala sem zamenjati žarnice in svečke, celo jermen, ki se je kar naprej trgal, sem spravila na ustrezna kolesca, s pilico za nohte sem po potrebi očistila dizo (pojma nimam, kako se tej stvari reče po slovensko) in celo olje sem znala zamenjati. Nekega dne je fičko kot pokošen obstal na avtocesti, zrinila sem ga h kraju (tudi za porivanje je bil dovolj lahek), odprla motor in pri priči opazila žico, ki bi morala biti očitno pritrjena na motor, pa ni bila. Iz spodnjic sem potegnila gumo in jo privezala nazaj, avto je vžgal in na prvem izvozu (žalskem) sem zapeljala z avtoceste, servis je bil na srečo takoj za ovinkom. Mehanika je skoraj kap, ko je zagledal mojo mojstrovino in zdi se mi, da je začel takrat precej drugače gledati na ženski rod. No, recimo.
Fička sem prodala kuharju s Ptuja, ki ga je kupil zato, ker je imel med prijatelji kar precej mehanikov in kleparjev. Bil je prijazen, prijeten, zaupanja vreden fant, zato mi je bilo lažje pri srcu, ko sem ga poslednjič pobožala po karoseriji in se mu zahvalila za vse lepe dogodivščine. Za izkupiček sem si kupila (ne prevelik) hladilnik.
Še vedno uporaben fičko.
Zadnja vožnja
Fičke še zmeraj srečujem, večinoma so lepo negovani, vsaj tisti, ki so registrirani, jih je pa cela vrsta v sužnjelastniškem razmerju na kmetijskih območjih po vsej bivši Jugi. Z njimi prevažajo po poljskih poteh delavce, gnojila in škropiva. V enem od takšnih sem se znašla pred leti, ko nas je na neki trgatvi presenetil dež. Prijazna domačinka nam je ponudila, da nas bo peljala v dolino, a je neregistriran fičko na ozki poti crknil. Za nami pa nervozen traktorist, ki je trobil in vpil, naj se umaknemo. Vsi razen šoferke smo šli ven in skušali avto zriniti s poti, kolesa so neumorno kopala po blatu in na koncu nismo bili samo mokri do kože, ampak tudi neznansko umazani. In v posmeh vsem drugim trgačem, ki so se poskrili pod drevesa in počakali, da se je zvedrilo.
Zarja
