Novice Svet24

Zaratustra, praoče magije, je trdil, da pozna vse demonske sile, ki delujejo na svetu. Učil je, da sta dobro in zlo enako močna, človek pa je v tem dualističnem svetu nenehnega boja med dobrim in zlom nemočen.

Pitagora je bil največji

Grški filozofi so se s to magijo verjetno srečali na svojih potovanjih proti vzhodu. Najslavnejši grški mag je verjetno Pitagora. Rodil se je okoli 530 let pred našim štetjem in na jugu Italije ustanovil tajno organizacijo. Njegovi privrženci so morali biti vegetarijanci, spolno vzdržni, molčeči in kritični do samega sebe.

Pitagora je verjel v reinkarnacijo in selitve duš. Spominjal se je mnogo svojih prejšnjih življenj in nekoč je v nekem psu prepoznal reinkarniranega prijatelja. Menil je, da je v številih ključ do razumevanja okolja. Njegovi kasnejši privrženci so pomembno vplivali na razvoj zahodnjaške numerologije. V prvem veku našega štetja je prišlo do oživljanja zgodb o Pitagori: kako je v podzemlju preživel celo leto, kako je s pomočjo magije zdravil ljudi, ukazoval vremenu in morju, vladal živalim.

Tudi Empedokel, pesnik in filozof, se je z magijo ukvarjal teoretično in praktično. Trdil je, da je bog in da lahko zdravi bolnike, vlada vetrovom in dežju ter napoveduje prihodnost. Umrl je prav nenavadne smrti. Skočil je v vulkan Etna, saj je upal, da bo to ljudi prepričalo, da je res bog. Prav tako kot Pitagora je verjel v reinkarnacijo in se je spominjal mnogo svojih prejšnjih življenj.

Obtožen ljudožerstva

V prvem stoletju našega štetja je živel in deloval Apolonij iz Tijane. Po pripovedi je v trenutku, ko se je rodil, na nebu obstal blisk. Bil je vegetarijanec, skromno oblečen, popolnoma se je odrekel spolnosti, pet let pa je tudi pod prisego molčal. Precej je potoval in na svojih obiskih v Indiji, Egiptu in Babilonu se je naučil magije. Verjel je v reinkarnacijo, lahko je napovedoval prihodnost.

Ko so ga obtožili, da je ubil dečka, da bi s pomočjo njegovega drobovja lahko napovedal, kdo bo naslednji vladar, je čudežno izginil in se tako rešil obsodbe ter ušel kazni. Lahko se je spreminjal v živali in drevesa, videl dogodke, ki so se dogajali več tisoč kilometrov daleč. Nekateri so ga spoštovali in častili, toda njegovi nasprotniki so ga obtožili, da je ljudožerec in da predvsem uživa fantovsko meso oziroma njihova trupla uporablja pri vedeževanju.

Thinkstock

Prekletstva je bilo treba vedno ubesediti

Zadostovalo je že, če so na svinčeno ploščo zapisali žrtvino ime in nato ime prebodli ter izgovarjali prekletstvo: "Preklinjam in prebadam njegovo ime, torej njega samega!"; ali pa: "Naj njegova duša in jezik postaneta svinec, tako da ne bo mogel več ne govoriti ne delati…"; lahko pa tudi: "Kot je ta svinec brez vrednosti in hladen, naj bo tudi on in njegovo premoženje brez vrednosti."

Žrtve magije

Sestavni del verskih obredov so bile tudi žrtve. Verjeli so, da se z žrtvovanjem boga samodejno obveže, da prošnjo uresniči. Če bog prošnje ni uslišal, verjetno žrtev ni bila žrtvovana pravilno. Če je bila nevarnost zelo velika, je morala biti velika tudi žrtev.

Leta 217 pred našim štetjem je Rim ogrožal Hanibal s svojo vojsko. Senat je za nasvet prosil svečenike v Jupitrovem svetišču in ti so s pomočjo vedeževalskih knjig ugotovili, da žrtve bogu Marsu niso bile pravilno žrtvovane. Zato je bilo treba žrtvovanje ponoviti, seveda pa so morale biti v drugo žrtve večje. Boginji Veneri so morali obljubiti, da ji bodo zgradili novo svetišče, bogu Jupitru pa podariti sveto pomlad in olimpijskim bogovom prirediti lecisternium. To je bila javna prireditev oziroma zabava, na kateri so bili častni gostje bogovi, ki so jim obilno stregli z jedačo in pijačo. Bogovi so bili na zabavi prisotni v obliki kipov, ki so jih udobno namestili na sedeže, postavljene na častno mesto. Sveta pomlad pa je pomenila, da so morali bogu Jupitru žrtvovati v marcu in aprilu vso živino, ki se je skotila v teh dveh mesecih. To je bila zelo težavna naloga, saj je bila država zelo velika, sodelovati pa so morali vsi državljani, sicer prošnje ne bi bile uslišane. Ko je Hanibal leta 216 znova porazil rimsko vojsko, se je senat odločil celo za človeške žrtve. Žrtvovali so nekega Grka in Grkinjo iz Galije, tako da so ju živa zakopali.

Da bi bila letina dobra, so vsako leto v čast bogu Marsu na Marsovem polju priredili konjske dirke, nato pa so s kopjem ubili konja iz zmagovalne vprege. Odrezali so mu glavo in rep, za glavo so potem tekmovali ljudje, zmagovalec pa jo je lahko ponosno odnesel domov. Rep so hitro odnesli v kraljevo palačo in ga obesili nad ognjišče tako, da je kri kapljala nanj.

Rimljani so izvajali tudi mnogo magičnih obredov in žrtvovanj za plodnost in lahek porod. Neplodnost žensk in spolna nemoč moških sta pomenila veliko nesrečo in zlo, pred katerim so jih lahko obvarovale le drage žrtve.

Poseben pomen so imela tudi prekletstva. Če je nekdo preklel prijatelja, je kletev moral zapisati in jo nato zakopati v zemljo. Najbolje je bilo, če so prekletstvo zapisali na svinčevo ploščo. Prekletstvo je delovalo najbolje, če so ga zapisali in nato zakopali v kakšen grob ter pri tem izgovarjali besede: »Kot ta mrtvec, ki je tukaj pokopan, ne more več govoriti in kaznovati, naj bo mrtev in nemočen, da govori in kaznuje.« Pri tem so tudi izgovarjali ime osebe, ki so ji želeli škodovati. Podobne obrede imajo še danes nekatera plemena v Afriki in Latinski Ameriki za maščevanje svojim sovražnikom.

Ljubezenska maščevanja

Arhiv Svet24

Ljubezenska maščevanja so bila prav tako zelo pogosta. Kletev so razočarani v ljubezni napisali na kovino in jo vrgli v vodo, lahko v reko ali vodnjak. Tako so našli svinčeno ploščico, na kateri je bil napis: »Naj tisti, ki mi je prevzel Vilbijo, postane takšen, kot je ta voda!«

Za maščevanje so Rimljani uporabljali tudi likovno magijo. To obliko magije lahko danes srečamo še mnogokje na svetu, poznana pa je bila tudi v Sloveniji. Nekaj primerkov lutk, ki so jih uporabljali v magične namene, hranijo v muzejski zbirki o praznoverju na slovenskem gradu Bogenšperk. Rimljani so iz gline izdelali lutko, lahko pa je bila tudi iz voska, blaga ali slame. Nato so jo prebadali in verjeli, da s tem žrtvi povzročajo strašne muke. Na koncu so lutko sežgali in v tem trenutku naj bi umrla v strašnih mukah tudi žrtev. Lutke so uporabljali tudi takrat, ko so nekoga zdravili, še posebno, če je zbolel za kakšno skrivnostno boleznijo. Lutke so tudi javno sežigali pri verskih obredih. Pomenile naj bi zamenjavo za človeške žrtve.

Medicina in magija

V obdobju starih Grkov se je znanost živahno razvijala in s tem je hitro napredovala tudi medicina, čeprav je bilo zdravljenje še vedno močno povezano z magijo. Povišano temperaturo so na primer zdravili tako, da so bolnikove odrezane nohte ponoči z voskom prilepili na sosedova vrata in mrzlica se je preselila k sosedom. Verjeli so, da kri, kosti in organi umorjenega človeka vsebujejo veliko neizkoriščene življenjske energije, ki ima magično moč. Zaradi tega je bil najboljši način za zdravljenje zobobola, da so razboleli zob podrgnili z zobom umorjenega človeka. Epilepsijo so zdravili z vodo, namesto čaše pa je služila seveda lobanja umorjenega, ki je vodi dala tudi čudežno zdravilno moč. Bolnik je ozdravel tudi, če je umirajočemu gladiatorju sesal kri, ki je tekla iz njegovih ran.