Sodnik je razsodil, da je bila zagotovo obtoženka tista, ki je otroka odnesla iz porodnišnice. Sama je sicer trdila, da so ji dojenčka v okviru zasebnega programa posvojitve izročili na železniški postaji. Petdesetletnica je obsodbo sprejela z žalostnim obrazom in solzami v očeh, medtem ko je 36-letna biološka mati dekleta na sodišču glasno jokala.
Le nekaj kilometrov stran
Biološka družina je vsa leta živela le nekaj kilometrov stran od ugrabljene hčerke. Starši pa niso nikoli izgubili upanja, da bodo nekega dne spet združeni, in so vsako leto praznovali njen rojstni dan.
Pravo identiteto dekleta so odkrili februarja lani, ko je njena mlajša biološka sestra začela obiskovati srednjo šolo. Učenci so namreč opazili, da sta si dekleti izjemno podobni. Mlajša sestra je o podobnosti obvestila starše, ki so se nato s starejšo sestali in bili takoj prepričani, da gre za njuno dolgo izgubljeno hčer. To so pozneje, ko so o vsem skupaj obvestili policijo, potrdili tudi testi DNK.
Biološka mati je med sojenjem jokajoč pripovedovala, kako se je pred 18 leti, 30. marca 1997, tri dni po rojstvu hčerkice na porodniškem oddelku bolnišnice v Cape Townu zbudila ob prazni zibelki.
Priče pa so povedale, da so v tem času v bolnišnici videle neznano žensko v uniformi medicinske sestre, in ena izmed njih je v prepoznavanju na policiji kot to žensko prepoznala danes obsojeno.
Deklica naj bi zdaj živela z ugrabiteljičinim možem, za katerega je bila 18 let prepričana, da je njen oče.
Ugrabiteljica je med sojenjem povedala, da je po splavu decembra 1996 plačala neki ženski, ki ji je obljubila, da ji bo našla otroka za posvojitev. Ta naj bi ji nato aprila 1997 na železniški postaji v Cape Townu predala dojenčico. Povedala je tudi, da ni svojemu soprogu nikoli povedala za splav in mu je deklico predstavila kot njuno biološko hčer.