Nevesta pred oltarjem, ženin na cerkvenem pragu
Henrik se je rodil v noči na 13. december leta 1553 v majhnem kraju Pau na jugozahodu današnje Francije. Njegov oče navarski kralj Antoine Burbonski (1518–1562) in kraljica Ivana III. Navarska (1528–1572) sta svojega sina vzgajala v protestantski veri. Takoj ko je zrasel, se je Henrik povzpel na konja, z otroško radovednostjo je z višine gledal okrog sebe, hodil je na lov in se oziral za mladimi dekleti na kraljevskem dvoru. Ko je bil star devetnajst let, mu je umrla mati in sorodniki so ga prisilili, da si je dal na glavo kraljevsko krono. Prenehal je javno tekati za dvorskimi damami, sorodniki in dvorska etiketa so zahtevali od njega, da se zresni, obrzda svojo veselo naravo in ohrani smisel za pravičnost. Poleg tega so mu iskali ustrezno ženo, saj je bil kralj brez kraljice kot človek z enim očesom ali eno roko. Katarina Medičejska (1519–1589), vdova po francoskem kralju Henriku II. (1519–1559), je imela v svojem gnezdu hčerko Marjeto (1553–1615), ki so jo klicali Margot. Po temperamentu je vila vesela, marsikateremu moškemu je zmešala glavo, saj je bila lepa spogledljivka, marsikaterega moškega, ki ji je dvoril, je zvlekla v posteljo. O njej se je govorilo, da je spolno nenasitna, in njena mati je imela težave z njeno prihodnostjo. Nazadnje se je spomnila na Henrika Navarskega, ki je bil sicer Marjetin bratranec, a to v tistem času ni nikogar motilo. Mati je bila neodločna zaradi popolnoma drugih stvari. Henrik je bil hugenot, njena hčerka pa katoličanka. Kmalu se je prepričala, da Henrik ni kdo ve kakšen pobožnjak, še manj verski fanatik. V takšnem zakonu ni videla samo koristoljubja, temveč tudi drzno politično potezo. Prepričana je bila, da bi prav poroka med protestantom in katoličanko lahko prinesla deželi mir. Marjetin brat, francoski kralj Karel IX., je razburjeno izjavil: »Če je papež tako neumen, da ne dovoli poroke, bom jaz, kralj sam, odpeljal svojo sestro Margot pred oltar.« Potem so na hitrih konjih potovali od bodoče neveste k bodočemu ženinu in spomladi 1572 so podpisali zakonski dogovor. Henrik je z devetsto člani ožje in širše družine in prijateljev prišel v Pariz. Vsi so sodelovali v pripravah na »poroko stoletja«, čeprav je v mestu vladala določena verska nestrpnost. Katoliški Parižani niso verjeli svojim očem: »Ali se bo naša ljubljena princesa poročila s tem hugenotskim zločincem?!« Zvonovi v Notredamski cerkvi so 15. avgusta oznanili začetek svečane poročne maše. A kaj se je zgodilo? Kralj Henrik kot hugenot ni hotel stopiti do oltarja, ni se udeležil katoliškega mašnega obreda, trmasto je ostal pred cerkvijo, na cerkvenem pragu. Tudi Marjeta ni bila navdušena nad vsiljenim ji ženinom. Ko ji je kardinal postavil tradicionalno vprašanje, je trmasto molčala. Kardinal jo je ponovno vprašal in znova od neveste ni dobil potrdilnega odgovora. Karel IX. je skočil do svoje sestre, jo prijel za glavo in jo nasilno prisilil, da je pokimala. Poroka je bila slovesno končana, v mestu pa so izbruhnili nemiri.
Poroka se je spremenila v nasilje
Šest dni po poroki so Parižani napadli spremstvo kralja Henrika IV. Svatje so še vedno praznovali, veselo popivali po ulicah in krčmah, ko je 22. avgusta katolik Maurevel med prepirom streljal na znanega protestantskega voditelja Gasparda de Coligyja (1519–1572). Ta je bil ranjen v roko, atentat, čeprav ponesrečen, je poglobil sovraštvo med katoliki in hugenoti, nerazpoloženje v Parizu je raslo, se zaostrilo. Parižani so bili prepričani, da so hugenoti izvir vsega zla v državi. Karel IX. je v dogovoru s Katarino Medičejsko poskusil ohraniti red v državi. Odločil se je za akcijo. V noči na 24. avgust, na dan svetega Bartolomeja, se je začela gonja proti hugenotom. Iz tega je nastal eden največjih verskih masakrov v novejši evropski zgodovini. Pariški katoliki so planili na ulice, oboroženi s puškami, meči in bodali, ter začeli ubijati hugenotske plemiče, ki so prišli na poroko svojega navarskega kralja. Presenečeni protestanti niso imeli velikih možnosti, da bi si rešili gola življenja; niso utegnili pobegniti iz mesta, kajti Parižani so njihove konje zaprli v svoje hleve in dvorišča. V teh spopadih je umrl tudi Coligny. Nasilje se je preneslo iz Pariza na podeželje, v Toulouse, Bordeaux, Lyon ter v majhna mesta in vasi. »V francoskih rekah je plavalo toliko trupel, da ni bilo prostora za ribe,« je izjavil eden od francoskih satirikov. Zgolj v Parizu je bilo ubitih osem tisoč hugenotov, po vsej Franciji pa dvajset tisoč. Takrat je mnogo hugenotov pobegnilo v London, veliko jih je odšlo tudi v Kanado, v pokrajino Quebec.
Nezvesta žena se je zaljubila v lastnega moža
Mladoporočenca, Henrik in Margareta, si niti v sanjah nista predstavljala, da bodo njuni poročni dnevi tako krvavi in negotovi. Da bi Henrik ohranil celo glavo se je moral odreči protestantizmu in konvertirati, prestopiti v katoliško vero. Kralj Karel IX. ga je za vsak primer strpal v hišni pripor. Henrik z ženo ni bil zadovoljen, z njo ni imel otrok in se je začel znova ozirati za ženskami v svoji bližini. Nobeden od njiju si ni belil glave z zvestobo, drug pred drugim nista skrivala svojih seksualnih avantur. V izsiljenem zakonu sta bila skupaj, pa vendar sta živela vsak zase. Henrik je imel svoje ljubice, njegova žena izbrane ljubimce. Samo deset mesecev po poroki se je Marjeta zaljubila v plemiča Hyacinta Bonifaceja de La Moleja (1526–1574), elegantnega štiridesetletnega fičfiriča. Ta je poleg Marjete ljubimkal s plemkinjo Charlotto de Sauve (1551–1617), ki je bila tudi Henrikova ljubica. Henriku to ni bilo všeč. Pripravljal je načrt, kako bi pobegnil iz tega negostoljubnega Louvra. Sodelavci so ga izdali, odpovedali zvestobo, negativno vlogo so odigrale njegove ljubice, ki jih je zapeljal, nato pa zapustil. Njegov načrt je bil odkrit. Šele leta 1576 mu je uspelo pobegniti na jug Francije, kjer je bil daleč od svoje nezveste žene, katoliških sovražnikov in katoliške vere, ki mu je bila od mladosti tuja. Dve leti pozneje je prišla za njim njegova žena. Seveda je prej dobila blagoslov svoje družine. In zgodilo se je nekaj nenavadnega, celo čudež – zakonca sta se zaljubila. Drug v drugem sta našla nekaj, kar sta iskala pri drugih ljudeh. Zdaj sta to odkrila v lastnem zakonskem objemu ali postelji. Naslednja leta, ki sta jih preživela na majhnem gradu v Neracu v bližini Toulousa, spadajo med njune najbolj srečne dni. Kar naprej sta bila v postelji, kajti Henrik je hotel otroka, Marjeta pa ni mogla roditi. Ti poskusi so ju telesno in duhovno zbližali. In ker je v življenju skoraj vedno konec lepih stvari, se je tudi njuna idila končala.
Kralj, ki v ljubezni ni bil mož beseda
Tudi v domači politiki so se dogajale stvari, ki so spreminjale zgodovinsko pot francoskih kraljev. Leta 1589 je fanatični dominikanec Clement ubil Henrika III. (1551–1589), Marjetinega brata Karla IX., s čimer je izumrla kraljevska dinastija Valois. Henriku Navarskemu je bila znova odprta pot do francoskega prestola. Da bi postal to, kar je želel, je ponovno sprejel katoliško vero. Takratna katoliška družba se ni mogla sprijazniti s dejstvom, da bi jim vladal kralj hugenotov. Minila so štiri leta, preden ga je Pariz sprejel za svojega kralja. Okronali so ga 27. februarja 1594 kot Henrika IV., kralja Francije. Sprejem v katoličanstvo je Henrik IV. komentiral z izjavo: »Pariz je vreden ene maše!« Njegov zakon z neplodno Marjeto je izgubljal čar, vendar je trajalo še pet živčnih let prepirov, preden sta se ločila. Kot lovec na srne je Henrik prežal po parkih in sobanah na novo žrtev. Našel je nov plen, komaj sedemnajstletno dekle. Prvič jo je zagledal leta 1590, ji začel dvoriti, se sukati okoli nje, dokler se ni srečanje spremenilo v skrite sestanke, romantična srečanja pa so se potrdila s prijateljstvom. Kazalo je, da gre končno za resnično ljubezen. Srečnica je bila Gabrielle d'Estrees (1573– 1590), ki mu je rodila sina (1594–1665). Pariz je slavil, ko da bi prišel na svet legitimni naslednik kraljevskega prestola. Ljubezen je kralja spremenila, vsaj na videz zresnila, znova se mu je povrnil smisel za pravičnost in človečnost. Leta 1598 je izdal nantski edikt, dosegel spravo med hugenoti in katoličani in končno vrnil Franciji mir. In ko je kazalo, da bo srečen pod kraljevsko krono, je Gabrijela v petem mesecu nosečnosti, komaj dva dneva pred poroko leta 1599, naglo umrla. Kot izgubljen je kralj taval po Louvru, lovil ženske, moledoval za uteho, prosil za razumevanje, zahteval vse druge telesne užitke. Tri tedne po ženini smrti je že imel v postelji novo ljubico. Tokrat je bila to dvajsetletna Henriette d'Entragues (1579–1633). Izpovedal ji je ljubezen, jo zaprosil za roko. Vse ji je obljubil, vendar jo je na koncu pustil na cedilu.
V iskanju nove ženske ga je v ozki pariški ulici ubil verski fanatik
Potem se je naglo odločil za poroko, kot da bi bil vsega sit, naveličan zalezovanja žensk. Na nagovor svojega finančnega ministra, zakladnika Sullyja, se je leta 1590 poročil z Marijo Medičejsko (1575–1642) iz bogate italijanske plemiške družine Medici. To ni bila več ljubezen, temveč čista preračunljivost. V preteklih letih, ko se je bojeval s Španijo, je osiromašil državno blagajno, plemiči iz Firenc pa so bili takrat med najbogatejšimi v Evropi. Upal je na njihovo denarno pomoč. Marija ni bila privlačna, Henrik pri njej ni našel pravega zadovoljstva, Marija pa je s težkim srcem prenašala moževe nove in nove ljubezenske prevare. Kljub temu mu je rodila šest otrok, med katerimi je postal njen najstarejši sin Ludvik XIII. poznejši francoski kralj. Hčerka Elizabeta se je poročila s španskim kraljem Filipom IV., hčerka Henrika Marija pa z angleškim kraljem Karlom I.
Neke noči je Henrik s svojo kočijo odšel iz Louvra v nove ljubezenske avanture. V ozki ulici se je ustavil, ker sta mu pot zaprla dva voza, naložena s senom in vinom. Pred kočijo se je pojavil mož z nožem, skočil je na zadnjo stopnico kočije in dvakrat zabodel kralja v prsi. Henrik je izkrvavel na mestu napada. Morilca, verskega fanatika Francoisa Ravaillaca (1578–1619), so ujeli in kaznovali na krut način: raztrgali so ga konji. Francoski pisatelj in filozof Voltaire pa je kralju Henriku IV. posvetil spev z naslovom La Henriade (1723).
