Bruce Robinson je angleški režiser, scenarist, pisatelj in igralec, ki je bil zadnjih petnajst let zatopljen v delo, skorajda obsojeno na propad. Lotil se je namreč identitete moškega, ki je leta 1888 v londonskem okrožju Whitechapel umoril vsaj pet žensk. Zgodba, ki je za večino misterij brez primere, je za Robinsona škandal. Ki mu je, tako je prepričan, prišel do dna. O Jacku Razparaču je bilo napisanih več kot sto knjig. Tudi osumljencev ni primanjkovalo – med njimi so se znašli Lewis Carroll, Walter Sickert, vrsta kirurgov, norcev in nezadovoljnih partnerjev. Do sedaj pa še nihče ni s prstom pokazal na človeka, ki ga Robinson imenuje za svojega kandidata. Na moškega, ki se je gibal v najvišjih sferah viktorijanske družbe, danes pa je le še opomba pod črto.
Maybrick je najverjetneje avtor pisem, ki jih je policija odpisala kot potegavščino, ki pa vsebujejo očitne reference na prostozidarstvo in namige o Razparačevi identiteti.
Le zaščiten sociopat?
Robinson ni zgodovinar. O Razparaču je prebral vse, kar je lahko. A ni ga pritegnil on, temveč obnašanje moškega, zadolženega za preiskavo, komisarja metropolitanske policije Sira Charlesa Warrena. V noči 30. septembra leta 1888 sta bili v razmaku nekaj ur na ulicah Whitechapela umorjeni Elizabeth Stride in Catherine Eddowes. Bili sta tretja in četrta žrtev, brutalno iznakaženi. Primer Jacka Razparača je že odmeval v javnosti. Vendar pa Charles Warren do tedaj ni obiskal niti enega kraja zločina. Tiste noči pa je v jutranjih urah oddrvel v Whitechapel, a njegova prioriteta očitno nista bili trupli. Odpravil se je na ulico Goulston, kjer je nekdo zid v neposredni bližini kraja, kjer je bil najden s krvjo Catherine Eddowes prepojen šal, onečastil z grafitom. Na zidu je pisalo: »Judje (zapisano kot »Juwes«) so ljudje, ki ne bodo krivi za prazen nič.« Warren je dal grafit izbrisati. Takrat se je Robinsonu utrnilo, da morda oblasti Razparača sploh niso hotele ujeti. Razparač morda sploh ni bil zločinski veleum, temveč sociopat, ki so ga ščitili ljudje na pomembnih položajih. Večina vladajočega razreda v Veliki Britaniji tistega časa je namreč pripadala prostozidarjem.Tudi Warren. In očitno tudi Jack Razparač.
Sporni grafit
Robinson je prepričan, da so vsi umori utelešenje perverzij prostozidarskih obredov: simbol para kompasov, zaščitne znamke prostozidarstva, vrezane v obraz Catherine Eddowes. Odtujitev kovancev s trupel Eddowesove in Annie Chapman, saj denar predstavlja simbol pregrehe. Vse to in še več naj bi bili previdno puščeni namigi v igri, s katero je Razparač dražil oblasti, še posebej Warrena. Najbolj očiten namig pa je bil prej omenjeni grafit. Warren je pozneje pojasnjeval, da je hotel z odstranitvijo grafita preprečiti antisemitske izgrede. Robinson mu ne verjame. Pojasnilo za raztelešanje žrtev vidi v zgodbi o treh barabinih, ki osredinja prostozidarsko izročilo – o usmrtitvi treh Judov po imenu Jubela, Jubelo in Jubelum, ki jo je ukazal kralj Salomon. Warren je to zgodbo gotovo poznal, meni Robinson, zato je vedel, da »Juwes« ni bil nepravilno zapisan izraz za Jude (ang. Jewes), temveč namig na tri prej omenjene Jude. Šlo naj bi torej za sporočilo, da je Razparač Warrenov prostozidarski pobratim.
Krili so mu hrbet
Robinson je prepričan, da je Warren vedel, kaj je bil Razparač, če že ne kdo. Neuspešnost preiskave je bila v tistem času domala škandalozna – policisti so, tako Robinson, pač skušali zakriti Razparačevo identiteto. Prostozidarji pač varujejo drug drugega, česar se je morilec dobro zavedal.
Najden je bil dnevnik
Leta 1992 se je v Liverpoolu pojavil dnevnik, v katerem je James Maybrick priznal, da je Jack Razparač. Tudi on je bil prostozidar. Serijski prešuštnik je zaradi zastrupitve umrl leta 1889. Umora je bila obsojena njegova žena Florence. Dnevnik se je sčasoma izkazal za potegavščino. Robinsonu pa se je zdelo čudno, da je bil napisan v treh dejanjih – kako bi lahko kdorkoli vedel, kaj bo v tretjem? Drugo dejanje je bilo napisano izredno doživeto, zato je Robinson posumil, da ga je morda res napisal morilec. A ne James Maybrick, temveč njegov brat Michael. Ta je bil v svojem času izredno priljubljen pevec in skladatelj, danes pa je skoraj pozabljen. Robinson meni, da ne po naključju. V času umorov je štel 47 let; bil je samski in najverjetneje homoseksualec, ugotavlja Robinson. V primeru bratovega umora je predstavil dokaze, ki so bremenili njegovo svakinjo.
Neuspešnost preiskave je bila v tistem času domala škandalozna – policisti so, tako Robinson, pač skušali zakriti Razparačevo identiteto. Prostozidarji pač varujejo drug drugega, česar se je morilec dobro zavedal.
Smrti ne bo več
Maybrick je najverjetneje avtor pisem, ki jih je policija odpisala kot potegavščino, ki pa vsebujejo očitne reference na prostozidarstvo in namige o Razparačevi identiteti. Za potegavščino so jih imeli, ker so bila odposlana iz različnih krajev. Kot je ugotovil Robinson, je bil Maybrick v tistem času na turneji. Robinson je nadalje prepričan, da je Maybrick ubil tudi svojega brata Jamesa. Kakorkoli že, do leta 1893 naj bi oblasti spoznale, da je Razparač. Takrat je izginil iz londonske družbe, se izpisal iz prostozidarskih lož, se poročil s svojo gospodinjo Lauro Withers in izginil na otok Wight. 26. avgusta leta 1913 mu je v spanju odpovedalo srce. Pokopan je v Rydu, kjer je celo služil kot župan. Robinson je obiskal njegov grob. Na spomenik je vklesan citat iz Biblije: »Smrti ne bo več.«
