Svojega konja je imenoval za senatorja in konzula
Bil je sin priljubljenega vojskovodje Germanika. Ta je bil stalno v vojni, živel po številnih vojaških taboriščih in vlekel s sabo tudi svojega mladoletnega sina. Vojščaki so mu dali ime Kaligula, kar je bilo ime za otroške vojaške sandale. Bil je Tiberijev naslednik in zato nenehno v nevarnosti, da bi ga usmrtili. Tiberij ga je vzel s sabo na Kaprejo in Kaligula je bil do leta 37 stalni član ožjega cesarskega spremstva. Izbran je bil za njegovega naslednika. Tiberijeva smrt je nejasna. Po zgodovinarju Svetoniju naj bi ga umoril Kaligula, verjetno pa je umrl od starosti. Rimljani so ga oboževali. Kaligula je dal z velikimi slovesnostmi prepeljati pepel svoje matere v Rim. Njej v čast je priredil vsakoletne posmrtne slovesnosti. Uvedel je cirkuške predstave in dal izdelati poseben voz, ki je slovesno prevažal materin kip. Svojemu očetu v spomin je dal septembru ime germanik.
Sprva je vodil miroljubno politiko, ki je pozneje prerasla v agresivno, njegovo zdravstveno stanje pa so zgodovinarji označili kot blaznost. Znana je anekdota o nabiranju školjk. Vojaki niso hoteli sodelovati v napadu na Otok, zato je Kaligula pobesnel, dal jih je postrojiti v vojaške vrste in jim ukazal »napasti« morske školjke. Do kolen v vodi so morali nabirati školjke in jih zlagati na kup. Pravi napad je propadel, ker Kaligula preprosto ni zagotovil svojim vojakom ladij, ki bi jih prepeljale čez kanal. Bil je despot, preganjal je nasprotnike, podcenjeval je senat, zato je imenoval svojega konja Incitata (kasač) za senatorja in konzula. Da bi se prikupil ljudstvu, je pomilostil celo obsojence na smrt, zase pa je zahteval božanske časti, uvedel je ceremonije, globoke naklone, poljubljanje nog. Kaligula je živel zelo potratno, seksualno neobrzdano. Zgradil je hram, posvečen samemu sebi, v njem je stal njegov kip iz čistega zlata, na odprtju pa se je pojavil oblečen v boginjo.
Spolni manijak
Germanik je bil poročen z Agripino, hčerko Marka Agripe. Kaligula je imel dva brata in tri sestre. To so bile Agripina, Druzila in Livija. Z njimi je nečistoval, kot piše zgodovinar Svetonoj. Celo pri javnih obredih jih je posamezno nameščal na spodnji konec mize, medtem ko je njegova žena ležala na gornji strani. Druzilo je baje oskrunil že takrat, ko je nosil še deško togo. Pozneje jo je poročil z nekdanjim konzulom Longinom, a mu jo je ugrabil in z njo javno živel kot s pravo ženo. Ko je umrla, je ukazal zanjo posebne žalne počitnice. Pozneje je celo pred ljudsko skupščino prisegal samo pri Druzilinem božanstvu. Druge dve sestre ni ljubil, večkrat ju je prepuščal celo svojim razuzdanim pajdašem. Ko se je Livija Orestila možila z Gajem Pizonom, je prišel na njuno poroko in ukazal, naj nevesto odpeljejo v njegovo palačo. Po nekaj dneh jo je odslovil, po dveh letih pa pregnal, ker je bil prepričan, da je obnovila stike s svojim prvim možem.
Lolijo Paulino, ženo armadnega poveljnika in nekdanjega konzula Gaja Memmija Regulisa, namestnika Makedonije, je dal poklicati iz province. Nekdo v njegovem spremstvu je namreč omenil, da je bila njena babica najlepša ženska v cesarstvu. Ko je prišla na dvor, jo je vzel za ženo. Kmalu se jo je naveličal, odslovil in ji ob slovesu zabičal, da ne sme več občevati z nobenim drugim moškim.
Kaligula je spal z moškimi in ženskami. Kmalu se je zagledal v Cezonijo, ki ni bila posebno lepa niti mlada, saj je imela z drugim možem že tri otroke. Bila je znana po svoji potratnosti in razuzdanosti, zato je bila Kaliguli posebno všeč. Ognjevito, vroče se je zaljubil vanjo. Nagovoril jo je, da je v vojaškem plašču s ščitom in šlemom jahala ob njem. Rad se je z njo hvalil pred vojaki, svojim prijateljem pa jo je razkazoval golo. Pravijo, da mu je Cezonija dajala napitek, ki bi moral delovati na spolno razdražljivost, v bistvu pa mu je zmešal pamet. Ko mu je rodila deklico, jo je priznal za ženo. Hčerki je dal ime Julija Druzila. Nosili so jo po svetiščih boginj. Položil jo je v naročje Minervi in prosil boginjo, naj mu jo vzgoji. V posteljo je vlačil ženske na silo, ne da bi jih spoštoval, naslajal se je s poročenimi ženskami, kajti vedel je, da možem ni vseeno, da spi z njihovimi izbranimi družicami. Nikoli ne bomo izvedeli, koliko žensk je razdevičil, jim uničil življenje, pahnil od sebe in pozabil nanje.
Perverznež
Kaligule niso zanimali moralni kodeksi, nravne odlike, medčloveški odnosi. Med drugim je živel v nenaravni ljubezni z Markom Lepidom, pantomimikom Mnestrom in z nekaterimi talci, ki jih je po razvratnih seksualnih nočeh dal ubiti. Valerij Katul, mladenič iz bogate konzulske družine, je celo javno pripovedoval, da ga je Kaligula izkoristil, da ga je zaradi spolnega izživljanja posebno pohabil, onesposobil za normalno življenje. Poleg krvoskrunstva s sestrami in njegove splošno znane javne ljubezensko strast do zvodnice, prostitutke Piralide, so ljudje vedeli, da pred njim ni varna nobena ugledna ženska. Zgodovinar Svetonij je zapisal, da jih je največkrat povabil na gostije skupaj z možmi. In temu se ni upal nihče upreti, čeprav so slutili, kaj se bo zgodilo. Ko so se sprehajale mimo njega, jih je kot kupec tuje blago skrbno in strokovno ocenil. Bil je tako predrzen, da jih je prijel za podbradek in dvignil obraz, če se je ženska sramovala. Ko se je napil, je odšel iz jedilnice in poklical k sebi žensko, ki mu je bila najbolj všeč. Nekatere so se mu vdale, druge je posilil in se vračal v dvorano, se usedel med goste in začel odkrito hvaliti ali ogovarjati ženske, s katerimi je spal. Našteval je vrline posameznih žensk, njihovo strastnost ali frigidnost, njihove telesne napake in seksualne poze, ki so jim bile najbolj všeč. Nekaterim ženskam je v imenu njihovih mož sam poslal ločitvene dokumente in zahteval, da se izjave javno objavijo.
Brezsrčni sadist
Ni bil krut samo do žensk, s katerimi je spal in ki jih po seksualnem izživljanju pognal čez prag svoje spalnice, enako krut in neizprosen je bil tudi do sorodnikov, prijateljev in znanih Rimljanov. Senatorje, ki so zanj opravljali častne dolžnosti, je prisilil, da so morali v togah teči po več tisoč metrov ob njegovem vozu. Spet druge, ki jih je dal ubiti, je v senatu še naprej klical po imenih, kakor da so še živi. Ko je prirejal gladiatorske igre, je včasih ukazal med največjo sončno pripeko odstraniti platneno streho, vendar nihče ni smel zapustiti gledališča. Včasih je ustavil redne boje, v areno pa spustil sestradane zveri in slabotnejše in onemogle stare gladiatorje. Nastopiti so morali tudi ljudje s kakšnimi telesnimi napakami ali ugledni meščani, ki so mu šli na živce. Mnoge meščane je dal tetovirati in poslati v rudnike. Prav tako kot zveri, jih je zapiral v kletke, kjer so lahko hodile samo po štirih, ali pa jih je dal z žago prežagati po sredini telesa. Starše je prisiljeval, da so morali prisostvovati usmrtitvi svojih sinov. Ko se je neki oče opravičil, češ da je bolan, mu je poslal nosilnico. Nekoga drugega pa je takoj z morišča, kjer so mu ubili sina, povabil na pojedino in prisilil, da se je smejal njegovim šalam. Nekega rimskega viteza je vrgel med zveri. Ko je nesrečnik vpil, da je nedolžen, ga je dal privesti predse in mu odrezati jezik, nakar ga je pahnil nazaj v areno. Vsakih deset dni je podpisoval smrtne obsodbe jetnikov in govoril: »Urejam svoje račune.« Ni dovoljeval, da bi koga ubili ali premlatili drugače, kot si je zamislil. Trdil je: »Mlati ga, dokler ne bo občutil, da umira!« Rad je imel frazo, ki jo je stalno ponavljal: »Naj me le sovražijo, samo da se me bojijo!«
Ni poznal mere
Kaligula je hotel biti priljubljen, vendar nobena ljubezen množic ni mogla preseči njegove samoljubnosti. Med drugim je bil tudi žrtev razkošja. V svoji domišljavosti je prekosil vse razsipnike sveta. Izmišljal si je nove vrste kopeli, najbolj ekstravagantne jedi in dvomljive pijače. Pil je denimo v kisu raztopljene bisere, kruh je ponujal »posoljen« z zlatim prahom in v zlatih posodah. Rad je govoril: »Pri cesarju ne more biti tako kot pri kakšnem siromaku.« S strehe svoje palače je metal med ljudstvo pozlačene novce. Gradil je mnogo, neokusno in bahato. Še preden je minilo leto dni, je Kaligula porabil tudi vseh 2700 milijonov sestercev, ki jih je zapustil Tiberij Cesar. Potem se je z najrazličnejšimi spletkami in davki lotil ropanja, kraje, obdavčenja. Prirejal je javne dražbe, na njih je razstavil ničvredno kramo, ki jo je prinesel iz gledališča. Sam je navijal cene in silil ljudi, da so kupovali. Nekateri so zaradi tega ostali brez premoženja in si rezali žile. Svoje zakone je dal razglasiti ustno, ne pa tudi pisno, potem je vse zanikal, si izmišljal nova pravila iger, kako ponižati ljudi vseh slojev. Načrtoval je umore vseh najvidnejših pripadnikov viteškega in senatskega stanu. Izdelal je dva seznama. Prvi je imel naslov Meč, drugi Bodalo. Izpisal je imena ljudi, ki jih je nameraval usmrtiti, nato pa se je nameraval preseliti iz Rima v Aleksandrijo. Našli so tudi zaboj, poln strupa. Ko so pozneje vrgli strup v morje, je baje postalo tako strupeno, da so ribe v trumah poginile.
Umrl je tako, kot je živel: kruto, zahrbtno
Kaligula je bil visoke postave, nič kaj ljubeznivega obraza, zdrav ni bil ne telesno ne duševno. Dajala ga je nespečnost, imel je privide, obenem pa preveliko samozavest in pretirani strah. Ni se vedno oblačil kot moški, včasih je nosil masko in ženske čevlje. Rad je prepeval, plesal z moškimi, se boril v areni. Ljudi je preziral, za Seneko je izjavil, da je njegov slog pisanja kakor pesek brez apna. Takšno njegovo norenje je spodbudilo ljudi, da so ga zasovražili, hoteli ubiti. Začel je verjeti, da bo kmalu umrl. Ko se je štiriindvajsetega februarja vračal iz gledališča, se je ustavil v podzemni galeriji, kjer so imeli dečki gledališko vajo. Med pogovorom z njimi so ga napadli trije atentatorji, njegovi lastni vojaki, in ga ubili. Njihov maščevalni klic je bil »Stori to!«. Umirajoč, ranjen in preboden je med valjanjem po tleh zavpil: »Živim!« S tem je hotel opozoriti, da je živ in naj ga pustijo pri miru. Zadali so mi trideset ran, prebodli so mu tudi genitalije. Njegovo truplo so prenesli v lamijske vrtove, ga napol sežgali na grmadi in pokopali. Hkrati s Kaligulo sta umrli tudi njegovi žena Cezonija, ki jo je neki stotnik prebodel z mečem, in hči, ki so ji ob zidu raztreščili glavo.
Ko se je razširila novica, da je umrl, ljudje sprva niso verjeli, mislili so, da je to še ena Kaligulova potegavščina. Da si je novico izmislil, nalašč raztrosil, da bi videl, kako se bo ljudstvo odzvalo. Novica pa je bila resnična.
Francoski pisatelj Albert Camus je napisal o njem uspešno dramo z naslovom Kaligula. Pred leti so jo igrali tudi v ljubljanski Drami.
